Voranc zadnja žrtev polarnega mraza

PLES – Minulo sredo je lokalnega poštarja, ki raznaša po Moravški dolini, nekaj hudo glodalo in krotovičilo. Ko je zagledal vaščanko Marijo iz Zgornje Dobrave, jo je z vso zaskrbljenostjo nemudoma povprašal: »Marija, pa kje je vendar Voranc, toliko pošte se mu je že nabralo, res me preseneča, da je še ni pobral?!«

Sestra Lovrenca Tiča je brž poklicala njegovega nečaka Simona Jemca na Ples. Ta je ugotovil, da je stričev dom prazen. Šestdesetletni Lovrenc Tič, ki se je šele pred kratkim upokojil, je živel v hiši z dvema vhodoma. En del je bil Vorančev, drugi del Simonov.

Začela se je iskalna akcija. Ki pa menda ni trajala prav dolgo, saj sta pogrešanega že kmalu našla najstniška prijatelja, Simonov sin in sin soseda Hermana Avblja. Ob poti, kakšnih 500 metrov od njegovega doma, po kateri jo je Lovrenc domala vsak dan mahnil v Peče, sta ga našla mrtvega. Zmrznjenega. Da jima ga je sploh uspelo najti, jima je pomagala močno tudi odjuga, ki je prišla po obilnem sneženju, to se je začelo v ponedeljek zvečer.

Neumorni pešec

Na ponedeljkov dan so Lovrenca še zadnjič videli. Videli so ga še dopoldne v Moravčah, od koder se je potem odpeljal v Peče, približno osem kilometrov proč. Ali je šel tja z avtobusom ali je šel na štop, ni vedel niti Lovrenčev najbližji sosed Herman, ki ga bo za vselej ohranil v spominu kot rahlo naivnega, sicer pa nadvse prijetnega posebneža. Zapomnil si ga je po tudi po njegovem neumornem pešačenju v Peče. »Kjer je imela v tamkajšnjem lokalu svojo bazo druščina, ki je nekoč delala v bližnjem Termitu.«

Kadar je šel Lovrenc v Peče, je moral mimo najbližjih sosedov. »Večkrat sem ga zato šaljivo podrezal, 'ali imaš tam nemara kakšno ogledano', saj je tako pogosto zahajal tja gor proti Pečam. Nazadnje, mislim, da je bilo prejšnjo nedeljo, sem mu še rekel, 'namesto da rineš spet tja v tem mrazu, si pojdi raje peč domov zakurit', pa mi je Voranc samo zamahnil, češ da ga nič ne zebe,« se je spominjal Herman.
Ker je imel Lovrenc Tič navado, da nečaka in njegovo ženo Blanko prav nič ne obvešča, kam in za koliko časa odhaja, je pa večkrat takole zginil tudi za ves teden, Simon in njegova Blanka nista bila prav v nobenih posebnih skrbeh zanj, čeprav mu je, kot kaže, že v ponedeljek zvečer – na poti domov – tako nesrečno spodrsnilo, da je Lovrenc potem pol kilometra pred domom obležal, otrpnil, zmrznil.

Ni znakov nasilja

Tragična vest se je po dolini razširila še toliko hitreje, saj jih je bilo mnogo, ki so se nemudoma spomnili dogodka izpred dvanajstih let, ko se je na lepem poročil z Bošnjakinjo Nado in vse prepisal nanjo. Izročil naj bi ji svojo novo hišo, gospodarsko poslopje in celotno kmetijo.

Tega se je bežno spominjala tudi Blanka: »Njegova žena in takrat tridesetletni pastorek sta skrbela le za svojo korist. Bili smo zelo veseli, ko sta ga zapustila.« Pred približno šestimi leti je moral skupaj s sorodniki vložiti tožbo za razveljavitev zakonske zveze in izročilne pogodbe. Naposled jim je uspelo, češ da je bil v času, ko se je vpisovalo v zemljiško knjigo, Lovrenc neprišteven.

Lovrenca Tiča bodo pokopali jutri v Pečah. Blanka Jemec je prepričana, da njegove nekdanje žene zagotovo ne bo na pogreb. Nekateri drugi menijo, da Lovrencu ni spodrsnilo. Ljubljanska policija tovrstna namigovanja odločno zavrača: »Nobenih znakov nasilne smrti nismo našli.«