Voznik štirikolesnika je bil prehiter, gozdna cesta ni bila dovolj široka
Potem ko sta voznik štirikolesnika in voznica osebnega avtomobila land rover sredi julija pred petimi leti trčila na makadamski gozdni poti, je voznik od vozničine zavarovalnice terjal odškodnino. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta kriva oba, vsak po 50 odstotkov: tožnik, ker je vozil s preveliko hitrostjo, voznica pa, ker je vozila po sredini ceste. Od zahtevanih 8400 evrov mu je dosodilo 3050 evrov odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi. A višje sodišče je takšno odločitev spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek voznika zavrnilo.
Voznik je sicer poskušal višje sodišče prepričati, da je ženska vozila po sredini cestišča, ki je sicer dovolj široko, da bi se vozili lahko srečali, če bi vozili vsak po svoji desni strani. Prepričan je, da njegova hitrost ni imela vpliva na prometno nesrečo, saj da jo je zakrivila voznica. Ko jo je zagledal, je zapeljal na brežino, da bi se izognil trku. Voznica je po drugi strani zatrjevala, da je za nesrečo v celoti odgovoren voznik. In višje sodišče ji je pritrdilo.
Glede na lastnost vozišča in glede na hitrost tožnika je izvedenec ugotovil, da trčenja nista mogla preprečiti.
Voznika sta trčila na nepreglednem ovinku makadamske gozdne poti širine največ 3,4 metra (čiste zglajene in utrjene površine je zgolj 3,1 metra). Tožnik je vozil navzdol in imel na desni strani z grmovjem poraščeno brežino, ženska pa je peljala navzgor in imela na desni strani neurejeno zemeljsko bankino, ki se prevesi v gozdno strmino.
Trčenja nista mogla preprečiti
Izvedenec je ugotovil, da je (glede na velikost vozil) srečanje vozil sicer mogoče, vendar se morata vozili pomakniti na desni rob, njuna hitrost pa ne sme presegati 10 km/h, še primerneje bi bilo, če se eno vozilo pred srečanjem ustavi, drugo pa zapelje mimo. Primerna hitrost za voznika, ki omogoča ustavitev na polovični razdalji preglednosti, je 21 km/h, pri čemer je bila tožnikova hitrost med 30 in 38 km/h (sam je svojo hitrost ocenil na 40 km/h). Hitrost voznice je bila prilagojena karakteristikam vozišča – le 16 km/h. Do kraja trka ji je uspelo ustaviti.
Glede na lastnost vozišča in glede na hitrost tožnika je izvedenec ugotovil, da trčenja nista mogla preprečiti. Ženska je res peljala po sredini ceste, a drugače sploh ni mogoče. Prepričanje tožnika, da njegova hitrost na nastanek prometne nesreče ni imela vpliva, je tako napačno, poleg tega ni odločilno, ali je vozil v skladu z omejitvijo, odločilno je, da hitrosti vožnje ni prilagodil lastnostim vozišča, meni višje sodišče.
Tako se je izkazalo, da je za nesrečo kriv izključno tožnik, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje voznici napačno pripisalo sokrivdo. Višje sodišče je zato sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
