Za vsak dan nesvobode zahteva 113 evrov
»Ves čas že poudarjam, da sem se le branil. Dajte že to enkrat razumeti. Nanj sem nehal streljati, ko me je nehal napadati.« Tako je 42-letni Edin Žunić iz Notranjih Goric pred dobrimi petimi leti še zadnjič poskušal dopovedati sodišču, da 12. februarja 2013 zvečer na odcepu Prežganje ob cesti Besnica–Veliko Trebeljevo nikakor ni imel namena ubiti Dauta Nezovića. Oziroma da je bil žrtev izsiljevanja, streljal pa da je v silobranu.
Do prelomne odločitve vrhovnega sodišča marca 2018 je veljalo, da je v škodo Nezovića zagrešil poskus uboja v prekoračenem silobranu v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. In da si zasluži tri leta in dva meseca zapora. Vrhovni sodniki so odločitev nižjih sodišč razveljavili in proti koncu leta 2018 je v zvezi s tem steklo vnovično sojenje in se končalo z oprostilno sodbo.
Petčlanski sodni senat, ki mu je znova predsedovala Nina Drozdek Draganić, je sklenil, da je res šlo za silobran, ki pa ni bil prekoračen in s tem protipraven. In ko je ta odločitev postala pravnomočna, se je Žuniću odprla pot, da zaradi 876 dni za rešetkami toži državo. Ves ta čas, kot trdi v tožbi, mu je bila namreč neutemeljeno odvzeta prostost, zaradi česar mu pripada odškodnina. V tožbi predlaga 98.715 evrov ali za vsak dan, ko mu je bila odvzeta prostost, 112,6 evra.
Najprej sem bil kriminalec. Potem ko so me oprostili, pa so rekli, kako je pa to zdaj mogoče.
»Skladno z navodili stranke na novinarska vprašanja ne odgovarjamo,« je bila kratka Žunićeva pooblaščenka Maša Kramar, ko smo ji želeli zastaviti nekaj vprašanj po pravdni obravnavi, ki je pred dnevi potekala pred ljubljansko okrožno sodnico Dušano Bajc. Tej je Žunić podrobneje pojasnil, kako mu je hišni pripor, nato pa tudi pravi zapor precej spremenil življenje.
Vsi so bili napsihirani
»Težko mi je bilo,« je izpostavil. Ker je bil tistega dne tudi sam poškodovan (Nezović ga je napadel z nožem), je moral naprej v bolnišnico. Nato so ga odpeljali k preiskovalni sodnici, ta je zanj odredila hišni pripor. V prvih tednih oziroma mesecih je bilo, kot se spominja, najhuje. »Od tri- do štirikrat na dan so me kontrolirali policisti. Budili so nas tudi ponoči in tako nismo nič spali. Cela moja ulica oziroma vsi smo bili napsihirani,« je povedal.
98.715 evrov predlaga v tožbi.
Prvo leto hišnega pripora niti za minuto, razen če mu je to dovolilo sodišče, ni smel zapustiti stanovanja. »Tudi na dvorišče nisem smel,« je poudaril in dodal, da njegov takrat dve leti star sin enostavno ni mogel razumeti, kaj se dogaja. Torej, da se lahko igra na vrtu, oče pa da ga lahko le gleda z balkona. V drugem letu hišnega pripora so mu gibanje na vrtu pred hišo le dovolili.
Žunić še danes obžaluje, da je dal v službi kar sam odpoved in nato razglasil osebni stečaj. Pravi, da je to storil v dobro podjetja, saj zaradi sodnega postopka ni bilo jasno, kdaj se bo spet lahko vrnil v službo: »Naredil sem napako. Ko je človek v šoku in s težavami, ne razmišlja najbolje o tem, kaj je zanj dobro.«
S stečajem mu je bilo res odpisanih 35.000 evrov dolga, a v naslednjih letih mu je, ko se je takoj, ko je bilo mogoče, spet zaposlil, ostajala le minimalna plača. »Po stečaju 10 let nimaš nobenih pogojev za normalno življenje,« je potožil, pri čemer na vprašanje sodnice, v kolikšnem odstotku je poplačal upnike, ni znal odgovoriti.
Zaradi kazenskega postopka si je tudi težje našel zaposlitev, saj je »danes v googlu mogoče najti moje ime in priimek«. In, je zanimalo sodnico, je v zvezi z izbrisom spletnih zadetkov, ki se nanašajo nanj, sprožil kakšen postopek? »Ne vem, ali se to da. Bom poskusil. V zvezi s tem se nisem nič zanimal,« ji je odgovoril. Sicer pa, kot pravi, ga okolica še vedno obsoja: »Najbolj zanimivo je to, da sem bil najprej kriminalec. Potem ko so me oprostili, pa so rekli, kako je pa to zdaj mogoče.«
Priporočamo
Predstavitvene informacije
Komentarji:
Priporočamo
