Zakleta odprava: umrl že šesti alpinist

Tragedija 43-letnega Korošca Grega Lačna, ki se je v petek smrtno ponesrečil pri sestopu z Mlinarjevega sedla na Jezersko, je močno pretresla javnost. Mnogi težko razumejo, da vrhunskega alpinista, ki je slovel kot izjemno dobro pripravljen in preudaren in je leta 2000 stal na strehi sveta in preplezal mnoge najtežje smeri na svetu, ni več.


Po tragediji na Jezerskem je med alpinisti velika praznina, še zlasti med devetimi še živimi člani naše himalajske odprave Daulagiri 1998. Grega Lačen je namreč že njen šesti član, ki je umrl. Pred njim so se smrtno ponesrečili Dušan Polenik, Andrej Markovič, Janko Meglič, Peter Mežnar in nazadnje Davo Karničar, ki je odpravo Daulagiri predčasno zapustil zaradi zdravstvenih težav. Usoda je hotela, da je Grega umrl prav na dan, ko so se v okviru koroškega festivala v Mežici spominjali Dava.

»Gregova nesreča sicer nima nobene povezave z Daulagirijem, nasprotno, to je bila perfektna odprava in v njej so bili sami najbolj vrhunski in najbolj perspektivni fantje tistega časa. A tudi če pogledamo druge odprave, jih že veliko manjka. Žal je to vrhunski alpinizem, ki je sam po sebi nevaren. Trenutek neprevidnosti, in že te ni več. Poglejte, kje in kako se ponesreči največ vrhunskih alpinistov, rekel bi, da pri sestopu ali v domačih gorah, ko so glavne težave že za njimi in nevarnost ni več tako huda. Morda ne bi bilo odveč opozorilo, da bi tudi alpinisti pri sestopanju za po njih lažjem terenu lahko bolj uporabljali varovala. Pozimi namreč planinske poti postanejo zelo nevarne, in če so opremljene z jeklenicami, ne vidim razloga, da se na njih ne bi zavarovali z gurtno ali se na najtežjih predelih celo navezali,« pove vodja odprave Daulagiri 1998 Tone Škarja.

Tudi član odprave Viki Grošelj je močno potrt zaradi izgube prijatelja, a je prepričan, da se odprave ne da povezovati z žalostno usodo udeležencev. »Morda je Daulagiri zdaj res videti kot zakleta gora, a je daleč od tega. To je bila odprava mladih upov slovenskega alpinizma, ki so potem to znanje, ki so ga dobili na tej odpravi, zelo dobro uporabili. Ne, nikakor ne bi mogel reči, da je bila ta odprava rojena pod nesrečno zvezdo. To je ta tragika vrhunskega alpinizma! Glavni razlog za tako številne nesreče je v tem, da so bili to vrhunski alpinisti, ki so se lotevali najtežjih vzponov in so to svojo vrhunskost vlekli zelo dolgo. Dlje ko si v vrhunskem alpinizmu, večja je verjetnost, da se ti kaj zgodi. Gregova nesreča je bila žal klasična nesreča alpinista, ki je preplezal zelo težko smer, potem pa se je ponesrečil pri sestopu,« pripoveduje alpinist, ki je osvojil 10 osemtisočakov ​od 14 in se je kot prvi Slovenec povzpel na vse najvišje vrhove celin.


Med člani odprave je bil tudi trenutno najpopularnejši pisec kriminalk v Sloveniji Tadej Golob, prvi in edini slovenski novinar, ki je osvojil Everest. Bilo je leta 2000 v okviru odprave Ski Everest z Davom Karničarjem na čelu, Golob je na vrhu stal prav z Grego Lačnom in Matejem Flisom.

Mrtvi legendi

Sicer pa je 8167 metrov visok Daulagiri ali Bela gora, ki je do sredine 19. stoletja veljal celo za najvišjo goro sveta, med vsemi himalajskimi vrhovi najbolj slovenski. Na njem so se dogajale prave drame, najbolj pa je zaznamoval tri naše legende alpinizma, Dinka Bertonclja, Staneta Belaka - Šraufa in Tomaža Humarja. Vsak od njih je bil v svojem obdobju v vrhu alpinizma, a vrh Daulagirija jim ni bil usojen.

Najprej je leta 1954 pri drugem poskusu osvajanja vrha v okviru argentinske vojaške odprave sodeloval argentinski Slovenec Dinko Bertoncelj, ki je prvi Slovenec v Himalaji. Zaradi silnega viharja so morali le tri ure pod vrhom odnehati, njihovo vračanje v dolino pa se je sprevrglo v dramatično bitko za preživetje, po kateri je vodja odprave zaradi ozeblin umrl.

Naslednji in največji junak Daulagirija je zagotovo legendarni alpinist Stane Belak - Šrauf, ki je imel Daulagiri za svojo goro, a je kljub štirim poskusom ni mogel osvojiti. Že ob prvem poskusu so kar devet dni plezali do višine 8000 metrov, nato pa so se zaradi viharja odločili za sestop in po šestih dneh ozebli in popolnoma izčrpani prišli v dolino. »Ta podvig še danes med alpinisti slovi kot prava epopeja drznosti, poguma, vizionarstva, neverjetne volje in smisla za preživetje,« je poskus označil Viki Grošelj.
Tretji junak, ki ga Bela gora ni hotela, je Tomaž Humar. Leta 1999 smo ob njegovem naskoku na Daulagiri prvič v zgodovini lahko vzpon gledali neposredno, po internetu. V njegovem resničnem šovu, kot so njegovo početje poimenovali nekateri, si je ob zobobolu kar sam s švicarskim nožem operiral zagnojeno dlesen.


Tako kot pred njim Šrauf je tudi Humar sanjal o svojem Daulagiriju. A ko se je po nekaj letih čakanja na pravo priložnost za solo vzpon v alpskem slogu le znašel tik pod vrhom, se je moral tudi on zaradi slabega vremena obrniti. Kot je napisal v knjigi Ni nemogočih poti, je bila dilema, ali naj gre na vrh in umre ali naj sestopi in preživi, ena najtežjih v njegovem življenju.

Dva junaka Daulagirija sta nesrečno in mnogo prezgodaj sklenila svojo življenjsko pot. Staneta Belaka - Šraufa je decembra 1995 vzel plaz pod Malo Mojstrovko, Tomaž Humar pa se je novembra 2009 smrtno ponesrečil na odročni gori Langtang Lirung. Edini še živ od treh velikih junakov Daulagirija je 91-letni Dinko Bertoncelj, ki živi v Argentini.