Zaradi fotografij droge in pištole v zapor

V času, ko je samohvala na družbenih omrežjih in med prijatelji postala nekaj običajnega, je včasih težko pritisniti na zavoro, pa čeprav gre za zadeve, ki bi ti v življenju utegnile škodovati. Prav to je na lastni koži spoznal ropar, ki je s tožilstvom že sklenil sporazum, po katerem bi namesto kazni zapora moral opravljati družbenokoristno delo.

A je vse skupaj padlo v vodo potem, ko se je tožilstvo tik pred predobravnavnim narokom dokopalo do fotografij na obtoženčevem telefonu, na katerih je razkazoval pištolo in večjo količino droge, ki jo tudi uživa. Zaradi lastne neumnosti bo moral tako prestati kazen za rešetkami. Pred kratkim je namreč pogorel tudi na vrhovnem sodišču.

Kot so primer opisali vrhovni sodniki, je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani z obtožencem decembra 2021 sklenilo sporazum o priznanju krivde, v katerem je bilo za kaznivo dejanje ropa določeno leto zapora, za nasilništvo pol leta. Enotna kazen se je glasila eno leto in pet mesecev zapora, v njo pa se je štel tudi čas, prestan v priporu. A je obtožencu tožilstvo uspelo prepričati, da je na mestu milejši način izvršitve kazni, zato so se dogovorili, da bo v dveh letih opravil 1030 ur dela v splošno korist.

A ko je sodišče v začetku februarja razpisalo predobravnavni narok, je obtoženec doživel hladno prho. Le nekaj dni prej je namreč tožilstvo sodišču poslalo umik sporazuma o priznanju krivde, saj je po sklenitvi sporazuma prejelo dopolnitev ovadbe Policijske postaje Ljubljana - Šiška, ki ji je bil priložen zapisnik o zavarovanju in preiskavi podatkov mobilnega telefona obtoženca. Tam pa so bile sporne fotografije z večjimi količinami droge, pa torej tudi fotografija pištole. Državno tožilstvo je poudarilo, da ob sklepanju sporazuma ni bilo seznanjeno s tem, sicer sporazuma ne bi sklenilo. Te okoliščine namreč niso vzbudile »pričakovanja, da bo specialni preventivni učinek zaporne kazni dosežen z delom v splošno korist«.

Bizarni razlogi

Obtoženec in zagovornica sta umiku sporazuma nasprotovala. Zagovornica je celo menila, da gre za nezakonit poskus preprečitve sodne presoje že sklenjenega sporazuma, ki ga v skladu z zakonom in notranjimi akti tožilstva ni mogoče umakniti, da je tožilstvo vseskozi vedelo, da obtoženec uživa droge in da je tožilec ob sklenitvi sporazuma vedel, da preiskava podatkov iz obsojenčevega telefona še ni končana. A je sodišče, potem ko je narok sicer preložilo, teden dni kasneje lahko le ugotovilo, da sporazum o priznanju krivde ne obstaja. Obtoženec je krivdo priznal, in sodišče mu je določilo enako kazen, kot je bila dogovorjena v sporazumu, a je ni nadomestilo z delom v splošno korist. Obramba se je pritožila na višje sodišče, ki je septembra istega leta pritožbo zavrnilo.

A je zadeva torej romala še na vrhovno sodišče. »Če si tožilec po sklenitvi sporazuma, na podlagi nepreverjenih in enostransko predstavljenih dejstev, kar premisli, institut sporazuma o priznanju krivde nima nobenega smisla,« je menila obramba, in med drugim še, da bi, če bi sodišče štelo, da je odstop od sporazuma mogoč, moral imeti obsojenec vsaj možnost dokazovati neresničnost in neupravičenost razlogov, ki so državnega tožilca vodili k odstopu.

Vrhovno sodišče je sicer že pred tem zavzelo stališče, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil, ne more sprejeti, odprto pa je torej vprašanje, ali lahko od sporazuma o priznanju krivde odstopi tudi tožilec in pod kakšnimi pogoji. Sodniki opozarjajo, da gre za sklenjen sporazum, ki sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe le zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki. Sporazum je le v pisni obliki sklenjen dogovor med obdolžencem in tožilstvom, »ki je odraz trenutne volje oziroma odločitve obeh strank«. Takšno soglasje pa mora trajati vse do trenutka, ko ga sodišče sprejme (ali pa tudi zavrne). Ker je tožilstvo še pravočasno odstopilo od sporazuma, so zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnili.