VLADIMIR VODUŠEK
Zaradi izsiljevanja je psihično trpel
Nekdanji direktor Uniorja se je počutil izsiljevanega od Vladimirja Voduška.
Odpri galerijo
Na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu se je z zaslišanjem nekdanjega direktorja Uniorja Gorazda Korošca nadaljevalo ponovljeno sojenje novinarju Vladimirju Vodušku, ki je obtožen poskusa izsiljevanja Korošca sredi leta 2012. Korošec je potrdil predhodna pričevanja, da se je zaradi Voduškovih ravnanj počutil izsiljevanega.
Obtožnica Voduška bremeni, da je spomladi in poleti leta 2012 skupaj s Stanislavom Gabercem zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, prek direktorja Uniorjevega hčerinskega podjetja Rhydcon Vinka Stiplovška poskušal s pridobljenimi obremenilnimi dokumenti izsiljevati takratnega direktorja Uniorja Gorazda Korošca. V zameno, da ne objavi obremenjujočih dokumentov – ti so sicer po julija 2012 podanih samoovadbah kasneje privedli do obsodb in pogojnih zapornih kazni za Korošca in Stiplovška –, naj bi Vodušek zahteval protipravno premoženjsko korist, pri čemer naj bi pogovori tekli o treh predlogih.
Eden od predlogov naj bi bilo poslovno sodelovanje pri oglaševanju na Voduškovi Info TV v skupnem znesku 360.000 evrov v petih letih, drugi predlog naj bi se nanašal na odkup terjatev do Voduškovih družb v višini 160.000 evrov in še dodatno oglaševanje, tretja možnost pa naj bi bila »zunajsistemska rešitev«.
V preteklih zaslišanjih, ki jih je na včerajšnjem naroku predvajalo slovenjgraško sodišče, Korošec pa jih je potrdil, je Korošec med drugim dejal, da je Unior takrat 95 odstotkov izdelkov izvažal in da ni bilo nobene potrebe po oglaševanju v Sloveniji. Dejal je, da je zadevo, ki jo je s klicem Stiplovšku sprožil Vodušek, predal odvetniški družbi Gregorovič-Pungartnik in da sta z odvetnikom Jožkom Gregorovičem ocenila, da gre za neko obliko izsiljevanja, ki ga je z nadaljnjimi pogovori z Voduškom Gregorovič poskušal dokazati.
Na izrecno Voduškovo vprašanje, ali ga je izsiljeval, je Korošec dejal, da ga, ker z njim ni bil v neposrednem stiku, Vodušek ni izsiljeval, da pa iz pričevanj Stiplovška in Gregoroviča izhaja, da ga je in da so zaradi tega on in njegova družina utrpeli psihično škodo.
Iz predvajanih pričevanj med drugim še izhaja, da Korošec trdi, da on ni naročil Gregoroviču, naj pripravi pogodbo o oglaševanju, ampak mu je naročil, da se z Voduškom pogovarja o zadevi. Medtem pa Vodušek pravi, da je predlog za oglaševanje prišel s strani Uniorja. Sklenitve pogodbe ni bilo, saj je po vključitvi tajnega policijskega delavca policija Voduška aretirala ob prejemanju dela dogovorjenega denarja 12. julija 2012 na Trojanah.
Vodušek krivdo o poskusu izsiljevanja vseskozi zavrača in meni, da gre za obračun z njim kot novinarjem in napad na svobodo medijev. Slovenjgraško sodišče je v tej zadevi Vodušku septembra 2018 izreklo eno leto in pol zaporne kazni, del izrečene kazenske sankcije je bila tudi enoletna prepoved opravljanja novinarskega poklica, a je bila sodba razveljavljena.
V zadevi je bil prvotno soobtožen tudi Stanislav Gaberc, ki je krivdo priznal že oktobra 2013 na sojenju pred celjskim sodiščem in bil tudi že pravnomočno obsojen.
Obtožnica Voduška bremeni, da je spomladi in poleti leta 2012 skupaj s Stanislavom Gabercem zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, prek direktorja Uniorjevega hčerinskega podjetja Rhydcon Vinka Stiplovška poskušal s pridobljenimi obremenilnimi dokumenti izsiljevati takratnega direktorja Uniorja Gorazda Korošca. V zameno, da ne objavi obremenjujočih dokumentov – ti so sicer po julija 2012 podanih samoovadbah kasneje privedli do obsodb in pogojnih zapornih kazni za Korošca in Stiplovška –, naj bi Vodušek zahteval protipravno premoženjsko korist, pri čemer naj bi pogovori tekli o treh predlogih.
Eden od predlogov naj bi bilo poslovno sodelovanje pri oglaševanju na Voduškovi Info TV v skupnem znesku 360.000 evrov v petih letih, drugi predlog naj bi se nanašal na odkup terjatev do Voduškovih družb v višini 160.000 evrov in še dodatno oglaševanje, tretja možnost pa naj bi bila »zunajsistemska rešitev«.
V preteklih zaslišanjih, ki jih je na včerajšnjem naroku predvajalo slovenjgraško sodišče, Korošec pa jih je potrdil, je Korošec med drugim dejal, da je Unior takrat 95 odstotkov izdelkov izvažal in da ni bilo nobene potrebe po oglaševanju v Sloveniji. Dejal je, da je zadevo, ki jo je s klicem Stiplovšku sprožil Vodušek, predal odvetniški družbi Gregorovič-Pungartnik in da sta z odvetnikom Jožkom Gregorovičem ocenila, da gre za neko obliko izsiljevanja, ki ga je z nadaljnjimi pogovori z Voduškom Gregorovič poskušal dokazati.
V zadevi je bil prvotno soobtožen tudi Stanislav Gaberc, ki je krivdo priznal že oktobra 2013.
Na izrecno Voduškovo vprašanje, ali ga je izsiljeval, je Korošec dejal, da ga, ker z njim ni bil v neposrednem stiku, Vodušek ni izsiljeval, da pa iz pričevanj Stiplovška in Gregoroviča izhaja, da ga je in da so zaradi tega on in njegova družina utrpeli psihično škodo.
Iz predvajanih pričevanj med drugim še izhaja, da Korošec trdi, da on ni naročil Gregoroviču, naj pripravi pogodbo o oglaševanju, ampak mu je naročil, da se z Voduškom pogovarja o zadevi. Medtem pa Vodušek pravi, da je predlog za oglaševanje prišel s strani Uniorja. Sklenitve pogodbe ni bilo, saj je po vključitvi tajnega policijskega delavca policija Voduška aretirala ob prejemanju dela dogovorjenega denarja 12. julija 2012 na Trojanah.
Vodušek krivdo o poskusu izsiljevanja vseskozi zavrača in meni, da gre za obračun z njim kot novinarjem in napad na svobodo medijev. Slovenjgraško sodišče je v tej zadevi Vodušku septembra 2018 izreklo eno leto in pol zaporne kazni, del izrečene kazenske sankcije je bila tudi enoletna prepoved opravljanja novinarskega poklica, a je bila sodba razveljavljena.
V zadevi je bil prvotno soobtožen tudi Stanislav Gaberc, ki je krivdo priznal že oktobra 2013 na sojenju pred celjskim sodiščem in bil tudi že pravnomočno obsojen.