Salonit Anhovo: sin zbolel zaradi starševih objemov in oblek
Čeprav zdaj že pokojni oče Primorca ni nikoli delal z azbestom, je pred leti umrl ravno zaradi izpostavljenosti tej nevarni snovi. Domov sta jo najbrž zanašala njegova oče in mama, med letoma 1957 in 1965 zaposlena v Salonitu Anhovo, njegov sin pa je upravičen do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob očetovi smrti, je v pravdnem postopku pravnomočno sklenilo sodišče. Po drugi strani pa je v upravnem postopku sklenilo, da svojci niso upravičeni do odškodnine za nepremoženjsko škodo za pokojnika.
Tožnikov oče je pred leti umrl zaradi izpostavljenosti azbestu v otroštvu, saj so starši (tožnikovi stari starši) delovna oblačila prali na domačem štedilniku na drva z drugimi oblačili, doma pa sta oče in mama sina objemala.
Njegov sin je prek odvetnice Nine Cek s civilno tožbo terjal odgovornost od podjetja in novogoriško okrajno sodišče mu je pritrdilo, da je bil vzrok za nastanek malignega mezotilioma plevre pri očetu vdihovanje z azbestom onesnaženih delovnih oblačil. Salonit Anhovo je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je moški umrl zaradi posledic azbestne bolezni, ter tudi višino odškodnine 11.655 evrov neuspešno izpodbijal na koprskem višjem sodišču; sodba je postala pravnomočna oktobra lani.
Na odločitev sodišča v tožbi pokojnikove žene in drugega sina še čakajo. Prejšnji teden je sodišče obravnavo končalo, glede na to da je o temelju zahtevka že pravnomočno odločeno, je vprašanje samo, kolikšno odškodnino jima bo prisodilo.
Upravni postopek
Poleg uveljavljanja odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta pa so svojci sprožili tudi upravni postopek in terjali odškodnino za nepremoženjsko škodo za pokojnega. A je upravno sodišče tožbo zavrglo s pojasnilom, da žena kot dedinja ne more zahtevati nadaljevanja postopka pred medresorsko komisijo in vstopiti v postopek sporazumevanja o odškodnini, saj ne izpolnjuje zakonskega pogoja. Na zahtevo pokojnega moža je bil namreč začet le diagnostični postopek za ugotovitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, medtem ko je bila verifikacija bolezni opravljena po njegovi smrti, veljavni zakon pa priznava odškodnino iz državne sheme le za žive oškodovance.
V konkretnem primeru je moški konec novembra 2017 začel postopek za pridobitev mnenja o verifikaciji bolezni, vendar pristojna komisija tega mnenja ni izdelala pred njegovo smrtjo (konec marca 2018), torej kar štiri mesece, ker ji Salonit Anhovo do aprila 2018 ni sporočil zahtevanih podatkov. To je postopek za izdelavo tega mnenja močno zavleklo in posledično onemogočilo vložitev vloge na medresorsko komisijo še pred smrtjo tožnikovega očeta.
Tožnikovi stari starši so delovna oblačila prali na domačem štedilniku z drugimi oblačili, ob prihodu domov pa sina objemali.
Vrhovno sodišče je na predlog odvetnice Cek v imenu žene pokojnega dovolilo revizijo zoper odločitev upravnega sodišča. A je nato postopek prekinilo in na ustavno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti zakona o opravljanju posledic dela z azbestom (Zopda), ki trenutno ne priznava podedljivosti pravice zahtevati povračilo nepremoženjske škode. »Pričakujemo, da bo ustavno sodišče o tej zahtevi odločilo čim prej, saj ni nikakršnega legitimnega razloga, da bi čas obravnave zahtevka pri komisiji pomenil bistveno razlikovalno okoliščino glede oškodovancev, ki so ob koncu postopka še živi, in tistimi, ki žal zaradi posledic bolezni umrejo,« pravi odvetnica.
