Znanega kuharja zbil do smrti

LESCE – Torkovo rano jutro, bilo je ob pol šesti uri, so med Lescami in Begunjami na Gorenjskem prerezale sirene reševalnih vozil. Ekipa nujne medicinske pomoči je hitela na začetek vasi Hlebce. Nekaj po odcepu za Alpski letalski center Lesce, kjer stoji tabla za omenjeni zaselek, je osebni avto zbil pešca. Vanj je od zadaj, ko je stopal po desni strani ceste v smeri hoje na odseku, kjer ni varnega pločnika, trčil mlajši voznik osebnega avtomobila, doma iz Zgornjega Otoka. Popoldne je iz ljubljanskega kliničnega centra prišla žalostna vest: pešec, Dejan Hudovernik, 41-letnik iz Radovljice, je izgubil boj za življenje.

»Vse življenje sva bila prijatelja,« je pretresen dejal Dejanov prijatelj Damir Maltarič. »V osnovni šoli sva bila sošolca. Pozneje sem šel na lesno srednjo šolo, Dejan se je odločil za kuharski poklic. Za nekaj časa so se najine poti razšle, potem so naju zopet združili njegovi in moji otroci. Tudi v ponedeljek sva bila s prijatelji, jaz sem šel precej prej domov. Zjutraj me je presenetilo sporočilo o nezgodi. Kot sem slišal, se je Dejan odločil, da noče biti v breme ženi zaradi prevoza, svoj avto je namreč imel na servisu, in se je proti domu odpravil kar peš.« Damir zastane, nato s težkim srcem nadaljuje: »Vsi, prav vsi smo upali na najboljše, čeprav smo vedeli, da je bilo Dejanovo zdravstveno stanje že takoj po nesreči kritično. Popoldne sem od njegove žene dobil sms-sporočilo, da je umrl. Žalosti, ki nas preveva, ni mogoče opisati. Dve simpatični hčerki je pustil za seboj …«

Svečka v kuhinji

Dejan Hudovernik je s kuharskim mojstrstvom navduševal goste vrhunske blejske restavracije Špica, ki je v lasti našega nekdanjega veslača Janija Klemenčiča. »Ko so nam v torek sporočili tragično vest o Dejanovi smrti, smo restavracijo zaprli. Preprosto nismo mogli več delati,« nam pove olimpijec, ki je leta 1992 kot član četverca brez krmarja osvojil prvo olimpijsko medaljo za Slovenijo.

V spomin na sodelavca in hkrati dobrega prijatelja je v kuhinji prižgal svečko: »Poznala sva se več kot desetletje, pri meni je delal okoli sedem let. Za kakšno leto sta se najini poti razšli, razlog je tičal v tem, da si je želel več časa preživeti s hčerkama. Naš posel je tak, da je treba včasih delati dlje, Dejan pa je za leto dni šel drugam, da bi bil več z otrokoma. Potem se je vrnil. S kolegom kuharjem mi je predstavil idejo, da bi delali drugače, da bi osebje imelo več prostega časa. Vesel sem bil te njegove ideje.«

Klemenčič pove, da je bil Hudovernik ustrežljiv in zelo izkušen: »Kar koli so si gostje izmislili, zanj ni pomenilo težave, pa tudi potegniti čez delovni čas ni bil problem. Si je pa želel vsako poletje dva tedna prosto, da je lahko odšel z družino na pravi dopust.«
Jani Klemenčič nam je še povedal, da so se prijatelji in sodelavci odločili, da ob zadnjem slovesu ne bodo prinašali sveč in cvetja: »Po najboljših močeh bomo poskušali pomagati drugače.«