FOTO: Skrivnost grobnic: Je za izginotje Emanuele kriv Vatikan?

Ko so pred tedni med raziskovanjem dveh kostnic v Vatikanu odkrili na tisoče kosti, sta se v ospredje vrnila velika vatikanska afera in misterij, ki ju lahko na kratko poimenujemo: Kam je izginila Emanuela Orlandi? In ker vse, kar je povezano s Svetim sedežem, sproži veliko zanimanje javnosti, se je zlasti italijanska znova spomnila na skoraj štirideset let staro afero, ki še vedno vsako toliko časa privre na površje in buri domišljijo Italijanov.

Emanuela Orlandi je bila hčerka uglednega vatikanskega uradnika Ercolea Orlandija, zaposlenega na Inštitutu za religiozna dela, ki ga je širša javnost bolje poznala kot Vatikansko banko. Z ženo in peterico otrok je živel v Vatikanu, njegova hči Emanuela pa se je šolala na enem od rimskih licejev. Trikrat na teden je obiskovala glasbeno šolo Tommasa Ludovica Da Vitoria, ki je bila tesno povezana s Potifikalnim inštitutom sakralne glasbe, kjer se je učila igrati na flavto. V glasbeno šolo je po navadi šla z avtobusom, nakar je imela še kakšnih dvesto metrov do zgradbe šole.

Kdo je bil v temnem avtu?

Triindvajsetega junija 1983 se je na uro flavte odpravila malce pozneje kot po navadi, sestri je povedala, da ima prej sestanek s predstavnikom kozmetične linije Avon, ki ji ponuja posel. Sestra ji je svetovala, naj se pomeni še s starši, preden sprejme posel. Orlandijeva se je domnevno sestala s predstavnikom Avona in se potem o ponujenem poslu pogovarjala tudi s prijateljico v glasbeni šoli. Po končani uri sta obe šli do avtobusne postaje, kjer sta se razšli, in od takrat o Emanueli Orlandi ni bilo več ne duha ne sluha. Menda so jo nazadnje videli vstopiti v BMW temnejše barve.

Potem se je sprožil plaz najrazličnejših teorij zarote, ki trajajo še danes, a nobena ni v zadostni meri oziroma dovolj verodostojno odgovorila na vprašanje, kje je Emanuela Orlandi oziroma kaj se je zgodilo z njo? Nekaj časa je bilo iskanje odgovorov na obe vprašanji v popolnoma slepi ulici, dokler lani jeseni družina Orlandi ni prejela anonimnega namiga, da naj bi bili Emanuelini ostanki v grobnicah princes Sophie von Hohenlohe in Charlotte Federice Mecklenburške.

Nove kosti

Anonimnež je družini poslal fotografijo skulpture in navodila, naj Emanuelo iščejo v smeri, »v katero kaže angel«. To je preiskovalce vodilo na tako imenovano tevtonsko starogermansko pokopališče, ki leži zraven bazilike svetega Petra in na katerem so v preteklosti pokopavali pomembne kristjane iz nemško govorečih dežel. Vatikan se je, kot so poročali nekateri italijanski mediji, sicer s stisnjenimi zobmi strinjal, da forenziki odprejo grobnici. To so res storili pred mesecem dni in bili presenečeni, saj v notranjosti niso našli nobenih človeških kosti pa tudi krst obeh omenjenih princes ni bilo. V Vatikanu so kmalu začeli pojasnjevati, da so bili ostanki obeh princes najverjetneje premeščeni med obnovitvenimi deli v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Kam točno naj bi kosti premestili, niso znali pojasniti.

Kljub temu preiskava ni bila zaman. Na območju pokopališča so namreč odkrili novi kostnici ter na tisoče kosti, je potrdil genetik Giorgio Portera, ki ga je najela družina Orlandi. Zdaj bodo najprej opravili analizo DNK, čeprav je predstavnik Vatikana Alessandro Gisotto opozoril, da bo treba za kakršne koli odgovore počakati na natančne morfološke analize. »Upoštevati moramo, da so številne kosti polomljene. To pomeni, da so našli več fragmentov iste kostne strukture, veliko jih je čisto majhnih, dela bodo imeli veliko,« je pojasnil za ameriško televizijsko družbo CNN.

Premik z mrtve točke

Medtem ko še vedno iščejo sledi za Emanuelo, je njen šestdesetletni brat Pietro Orlandi izrazil hvaležnost, da se je preiskava sploh premaknila z mrtve točke. »V kostnicah ne bi smelo biti novih kosti. Če so jih našli, pa čeprav ne pripadajo Emanueli, bo to velik problem za Vatikan. Našli so jih na tisoče, zdaj jih bodo morali razvrstiti po starosti in preiskati, kako so se v kostnici znašle novejše.« Dodal je še, da je samo misel, da bi bila Emanuela vsa ta leta zakopana le 200 metrov od njihove hiše, pretresljiva. Spet je pozval k neodvisni preiskavi, ki bo edina dala objektivne rezultate. »Vatikan noče, da bi te stvari prišle na dan. A občutek imam, da smo vendarle storili korak naprej, medtem ko oni stopajo nazaj.« Na Svetem sedežu so ob teh izjavah samo povedali, da se je znova izkazalo, kako zelo so pripravljeni pomagati družini Orlandi, da bi končno odkrila, kaj se je zgodilo z njihovo hčerko.

A to se najbrž še nekaj časa ne bo zgodilo, tako kot se ni vse od leta 1983, ko je skrivnostno izginila. Tedaj se je govorilo, da je kakšen poldrugi mesec pred Emanuelo izginila še ena petnajstletnica Mirella Gregori, ki je po pričevanju njene mame odgovorila na klic po domofonu, ji rekla, da jo kliče prijatelj iz šole, odšla od doma in nikoli več je niso videli. Ena od teorij, ki so nastale v tistem času, je bila, da je obe dekleti ugrabila mafija, ki je s tem poskušala izsiljevati Vatikan. Policija ni izključila niti te možnosti.

Povezave z mafijo

Sum v vpletenost mafije je pred štirinajstimi leti poglobil anonimni gledalec neke italijanske televizijske postaje, ki je povedal, da je skrivnost ugrabitve Emanuele Orlandi pokopana skupaj z Enricom De Pedisom - Renatinom, šefom mafijske skupine Magliane, ki je v osemdesetih letih ustrahovala Rim. Policija je leta 2012 res odprla njegov grob, a v krsti so bile samo De Pedisove kosti, ki so tam ležale vse od leta 1990, ko je bil ubit v mafijskem obračunu.

Zakaj se je policija odločila opreti De Pedisov grob 22 let po njegovi smrti? Ker se je kmalu po anonimnem televizijskem klicatelju oglasila tudi De Pedisova nekdanja ljubica Sabrine Mirandi, ki se je nenadoma odločila spregovoriti o Emanuelini ugrabitvi. Njena zgodba je samo še dodatno podpihovala ljubitelje teorij zarote in seveda polnila časopisne stolpce. Mirandijeva je dejala, da je ugrabitev Emanuele naročil tedanji predsednik Vatikanske banke nadškof Paul Casimir Marcinkus, ker naj bi njen oče vedel za sumljive posle med banko in mafijo. Že pred tem nenadnim pričevanjem Mirandijeve se je po Rimu šušljalo, da je Orlandi po naključju našel obremenjujoče dokumente, iz katerih je bilo razvidno, kako so v Vatikanski banki prali denar v sodelovanju z mafijo. Da bi lahko izsiljevali njenega očeta, naj bi se Marcinkus s tedanjim glavnim mafijcem v Rimu De Pediso dogovoril, naj ugrabi Emanuelo. Marcinkus na te obtožbe Miranijeve ni mogel nikoli odgovoriti, saj je bil leta 2008, ko je Mirandijeva stopila pred novinarje, že dve leti mrtev.

Seksualna zarota

Naslednja velika teorija, ki poskuša razkriti, kam in zakaj je izginila Emanuela Orlandi, pa je povezana s seksom. Ker naj bi Emanuela ljubimkala z nekom iz vrhov Vatikana, naj bi z njenim izginotjem preprečili izbruh velikega škandala, ki bi lahko škodoval Svetemu sedežu. To teorijo je najbolj zagovarjal pred tremi leti umrli znani vatikanski eksorcist Gabriele Amorth, ki ga je na ugledno funkcijo uradnega izganjalca hudiča imenoval že papež Janez Pavel II. Leta 2012 je Amorth pripovedoval, da je bila Orlandijeva ugrabljena tudi za to, da je potem sodelovala v orgijah, ki so jih organizirali nekateri tuji veleposlaniki v Vatikanu, »nabavni referent« pa naj bi bil eden od častnikov znamenite švicarske garde. »Verjamem, da je Emanuela končala kot žrtev tega sprijenega kroga,« je tedaj izjavljal Amorth.

Po tretji teoriji naj bi ugrabitelji zahtevali od Vatikana in Italije, da izpustijo Mehmeta Alija Agco, Turka, ki je izvedel neuspešni atentat na papeža Janeza Pavla II. leta 1981. V času ugrabitve Emanuele Orlandi je bil Agca že obsojen na dosmrtni zapor in njegovo izpustitev naj bi prav z ugrabitvijo zahtevali Sivi volkovi, tajna, skrajno nacionalistična teroristična skupina, ki ji je pripadal Agca.

Skrivnost kardinala Antonettija

Ker se je ves čas namigovalo, da je Vatikan še kako vmešan v izginotje Emanuele Orlandi, so s Svetega sedeža večkrat sporočili, da aktivno sodelujejo s policijo. Toda pred dvema letoma je znani italijanski novinar in pisatelj Emiliano Fittipaldi – to je tisti, ki je razkril tudi finančne nečednosti mariborske nadškofije – v svoji knjigi Pohlep objavil na roko napisan, pet strani dolg dokument z zgovornim naslovom: Povzetek stroškov, ki jih je imel Vatikan zaradi aktivnosti državljanke Emanuele Orlandi. Dokument naj bi prišel z vatikanskega vrha, napisal pa naj bi ga kardinal Lorenzo Antonetti z dvema nadškofoma.
V njem je zapisano, da je imel Vatikan med letoma 1983 in 1997 z Orlandijevo za 483 milijonov lir izdatkov (to bi danes zneslo približno 250.000 evrov) za najrazličnejše potne stroške, nastanitve, tudi v Londonu, in stroške medicinskih storitev, vključno z ginekološkimi pregledi. Vatikan je seveda ostro demantiral ta namigovanja in dokument je bil pozneje s posredovanjem sodišča v okviru afere Vatileaks vrnjen v Vatikan. Tudi v tem primeru kardinal Antonetti ni mogel niti potrditi niti zanikati tega pisma, saj je umrl leta 2013.