Kosta ji je vzel edinega sina: Suzanina izpoved vam bo strla srce, na sodišču so ob njenih besedah vsi jokali
V Srbiji poteka sojenje Kosti Kecmanoviću, ki je 3. maja letos v šolo prikorakal oborožen in hladnokrvno umoril več šolarjev in varnostnika.
O njegovem morilskem pohodu je bilo veliko napisanega, zdaj pa v javnost prihajajo zgodbe žrtev. Na sodišču je za govornico stopila mama Andrije Čikića, Suzana Stanković Čikić, in spregovorila o zadnjem dnevu, ko je svojega edinca videla živega, piše srbska Republika.
Poslednji poljubček
»Poslal mi je poljubček, ko smo ga odložili pred šolo. Kasneje me je poklical mož, da je v šoli prišlo do streljanja in da je na poti tja. Jaz sem še naprej delala v ordinaciji, saj nisem pričakovala, da se je zgodilo kaj tako hudega. Potem sem na internetu prebrala, da je bilo streljanje v šoli, slišala sem se tudi s starši ene od deklic in takrat sem tudi jaz odšla do šole,« pripoveduje.
Povedali so jim, da je bil neznani deček bil dvakrat ustreljen v prsi.
Drveli so od bolnišnice do bolnišnice: »Ne veste, kako se obnašati, naj se veselite, ker je tu, ali ne, ker ga ni. Grozen občutek. Vmes jo je klicala mama Sofije Negić in ji v joku sporočila, da Sofije ni več. Bila sva ravno v taksiju, ker nisva zmogla več voziti. V tem trenutku slišim novice na radiu in rečem taksistu, naj pojača glasnost. Osem otrok je ubitih in varnostnik, so povedali v novicah. Taksistu sem dejala, naj naju pelje na Policijsko postajo Vračar. Sploh ne vem, kako sva se vzpela po stopnicah.«
Kriki bolečin
Izvedela sta, da njunega Andrije ni več. Postopala je po hodnikih, hodila od zida do zidu: »Ljudje stojijo okoli nas, sploh ne vem, kako sva se spustila po stopnicah. Želela sem videti svojega otroka, po glavi pa sem že premlevala, kako naj drugim povem, da našega sina ni več.«
Ko je poklicala starše na Švedsko, je iz mame ob boleči novici ušel le krik, od očeta je slišala le težko dihanje.
Sin Andrija v črni vreči
Otroka je na vsak način želela videti: »Sledi trenutek, ko bom videla svojega otroka, ampak ne vem, kako. Želim, a kako. Ne vem, kaj bom videla, potem pa so mi sina pokazali v neki črni vreči.«
Spregovorila je tudi o njegovi poslednji poti: »Perem in likam njegove stvari, kot da gre na ekskurzijo, ne pa da ga bomo položili k poslednjemu počitku. Kot da sem nora ...«
Ko ga je videla v krsti, je imel mokre lase. Povedali so ji, da so ga ravno okopali. Vzela je fen in mu lase posušila.
Prva krogla ga je zgrešila
Z možem sta pregledala tudi fotodokumentacijo, čeprav so jima to odsvetovali: »Nisem mogla živeti s tem, da ne vem, kaj se je mojemu otroku zgodilo. Videli smo, da je bila jakna prestreljena. Prva krogla ga je zgrešila in je končala v stolu. Sledil je strel v nogo, nato v roko, ena od krogel pa je raznesla njegovo otroško srce.«
Suzana, ki je v streljanju izgubila svojega edinca, je bila tudi v timu, ki je zasliševal dečka morilca. »Ustavil je srce mojega sina Andrije in hladnokrvno mi je odgovoril, da ve, da ga je ubil. Povedal mi je, da je bil kriterij za ubijanje, da so otroci okej. Policiji je povedal, da ni bil jezen na nikogar. Ta hladnost celotne družine je nekaj neverjetnega. On ni kazal čustev, tudi mama, ki je bila z njim, ne, oče, ki ga je s seboj vodil na strelišče, pa pravi, da ni kriv. Celi kup stvari mi roji po glavi.«
