ŽALOST DO NEBA
Namesto na poroko mora Vesna na pogreb
V hudi nesreči sta umrli dve osebi.
Odpri galerijo
Hrvoje je umrl kot sopotnik v avtu. FOTO: Facebook
ZVEKOVAC – Blizu Vrbovca v kraju Zvekovac na Hrvaškem se je v nedeljo zgodila nesreča, v kateri sta umrla dva moška, stara 22 in 31 let. Oba sta bila v vozilu potnika, medtem ko je bil voznik (25) hudo poškodovan. 24sata.hr piše, da je šofer v preglednem ovinku izgubil nadzor nad vozilom, zapeljal s ceste v kanal, nato pa zadel betonsko-kovinsko ograjo in še betonski most.
22-letnik je bil Hrvoje Mikešina. Vesna, ki je z njim pred dnevi začela vaditi za prvi ples na njuni poroki, se je od njega takole poslovila prek facebooka:
»Ko si zaprl tvoje oči, si zaprl tudi moje. Ugasnil je občutek posebnosti, ki sem ga imela samo s teboj, moj nasmeh od ušesa do ušesa, ki je krasil moj obraz vsak dan, ko sem tvoja bila. Tvoja. Kako lepa beseda. Kako rada sem jo ob svojem imenu nosila. Rekel si, da nama večnost ne bi bila dovolj. Res nama ne bi bila, pa tudi ljubezni je bilo to premalo. A večno, večno bom ljubila tvojo sliko, vse dokler ne pridem tja, kjer si ti, kjer bom ponovno ljubila tebe.
Občutkov s tabo nikoli ne bom pozabila. Morda bom nekoč postala senilna in stara, če bo tako odločil Bog, in takrat bom, to ti obljubljam, pozabila vse, le tebe in občutek, ko sem bila s teboj, ne. To se ne pozablja, pa četudi bi v glavi vse nehalo delovati. Če pa Bog tega ne bo dal, potem bom že prej pristala v tvojem objemu.
Vedi, da nikoli ne boš umrl, vse dokler živiš v srcu, ki te večno ljubi. In manjkaš v tem nepopolnem svetu, da bi bil moj beg od bedne resničnosti.«
22-letnik je bil Hrvoje Mikešina. Vesna, ki je z njim pred dnevi začela vaditi za prvi ples na njuni poroki, se je od njega takole poslovila prek facebooka:
»Ko si zaprl tvoje oči, si zaprl tudi moje. Ugasnil je občutek posebnosti, ki sem ga imela samo s teboj, moj nasmeh od ušesa do ušesa, ki je krasil moj obraz vsak dan, ko sem tvoja bila. Tvoja. Kako lepa beseda. Kako rada sem jo ob svojem imenu nosila. Rekel si, da nama večnost ne bi bila dovolj. Res nama ne bi bila, pa tudi ljubezni je bilo to premalo. A večno, večno bom ljubila tvojo sliko, vse dokler ne pridem tja, kjer si ti, kjer bom ponovno ljubila tebe.
Občutkov s tabo nikoli ne bom pozabila. Morda bom nekoč postala senilna in stara, če bo tako odločil Bog, in takrat bom, to ti obljubljam, pozabila vse, le tebe in občutek, ko sem bila s teboj, ne. To se ne pozablja, pa četudi bi v glavi vse nehalo delovati. Če pa Bog tega ne bo dal, potem bom že prej pristala v tvojem objemu.
Vedi, da nikoli ne boš umrl, vse dokler živiš v srcu, ki te večno ljubi. In manjkaš v tem nepopolnem svetu, da bi bil moj beg od bedne resničnosti.«
