STOCKHOLMSKI SINDROM
Natasha Kampusch še vedno čisti hišo, kjer jo je Priklopil posiljeval
Kampuscheva je bila spolna sužnja svojemu ugrabitelju polnih osem let. Posledicam tega odnosa ni videti konca.
Odpri galerijo
2. marca leta 1998 jo je na poti v šolo ugrabil Wolfgang Priklopil. Osem let je bila zaprta v kleti in njegovi hiši. 24. avgusta 2006 je med sesanjem njegovega avtomobila pobegnila, Priklopil pa je skočil pred vlak in umrl.
Zdaj je Natasha stara 31 let in še vedno trpi za stockholmskim sindromom. To je psihološki fenomen, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja. Izvira iz strahu pred še večjo bolečino, ki bi jo lahko povzročil storilec, ali pa dobrote žrtve, zaradi katere želi pomagati storilcu, na primer, pri tem, da pobegne pred policijo.
Natasha ne zmore nadaljevati novega življenja, ampak še vedno vsakodnevno obiskuje Priklopilovo hišo, ki jo je nasledila od svojega ugrabitelja in v kateri je preživela toliko grozodejstev. Čisti in pospravlja prostore, v katerih jo je posiljeval, psihično zlorabljal in maltretiral ter tepel velik del njenega otroštva. Pravi, da to nanjo vpliva terapevtsko.
V enem izmed intervjujev je povedala, da jo je včasih prenehal tepsti le, če se je sama začela udarjati po glavi in se zdela popolnoma nora. Pol leta jo je imel ves čas zaprto v skriti sobici v kleti, potem pa ji je dovolil čez dan hoditi po hiši, včasih tudi po vrtu. Ugotovil je, da je lahko njegova sužnja tudi za gospodinjska opravila.
V njenem primeru so posledice dolgoletnega odnosa z ugrabiteljem še vedno zelo vidne. Čeprav je s knjigama, ki ju je napisala, in številnimi intervjuji za različne televizijske hiše zaslužila milijone, živi zelo skromno in nima družine. Pravi, da ne bo nikoli imela otrok, ni pa znano, ali ima morebiti partnerja. Ukvarja se z izdelovanjem nakita.
Po njeni zgodbi so posneli tudi film.
Zdaj je Natasha stara 31 let in še vedno trpi za stockholmskim sindromom. To je psihološki fenomen, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja. Izvira iz strahu pred še večjo bolečino, ki bi jo lahko povzročil storilec, ali pa dobrote žrtve, zaradi katere želi pomagati storilcu, na primer, pri tem, da pobegne pred policijo.
Natasha ne zmore nadaljevati novega življenja, ampak še vedno vsakodnevno obiskuje Priklopilovo hišo, ki jo je nasledila od svojega ugrabitelja in v kateri je preživela toliko grozodejstev. Čisti in pospravlja prostore, v katerih jo je posiljeval, psihično zlorabljal in maltretiral ter tepel velik del njenega otroštva. Pravi, da to nanjo vpliva terapevtsko.
V enem izmed intervjujev je povedala, da jo je včasih prenehal tepsti le, če se je sama začela udarjati po glavi in se zdela popolnoma nora. Pol leta jo je imel ves čas zaprto v skriti sobici v kleti, potem pa ji je dovolil čez dan hoditi po hiši, včasih tudi po vrtu. Ugotovil je, da je lahko njegova sužnja tudi za gospodinjska opravila.
V njenem primeru so posledice dolgoletnega odnosa z ugrabiteljem še vedno zelo vidne. Čeprav je s knjigama, ki ju je napisala, in številnimi intervjuji za različne televizijske hiše zaslužila milijone, živi zelo skromno in nima družine. Pravi, da ne bo nikoli imela otrok, ni pa znano, ali ima morebiti partnerja. Ukvarja se z izdelovanjem nakita.
Po njeni zgodbi so posneli tudi film.