Po štirih mesecih bolečine in žalosti se je oglasil oče pogrešanega Mateja Periša
»Tisočkrat sem šel čez tisto usodno noč. Razmišljal sem o tem, kaj se je zgodilo. Toda vsakič, ko pridem do konca, si zastavim vprašanja, na katera nimam odgovora in ki me vrnejo na začetek zgodbe. Dejstvo je, da nimam odgovora na to, kaj se je zgodilo z Matejem,« je za blic.rs svojo izpoved začel Nenad Periš, oče Mateja, ki je pred štirimi meseci izginil v Beogradu.
Nenad je v Beogradu preživel 75 dni, nato pa se je vrnil v Split. Tam nadaljuje svoje življenje, vendar pa, kot dodaja, nič ni tako kot prej. On ni isti. Živi s tem, da ne ve, kje je njegov sin. »Živim povprečno. Nekako funkcioniram. Hodim v službo, opravljam dejavnosti, ki sem ji opravljal prej. Seveda ni nič niti približno tako, kot je bilo. V tem ne uživam tako kot nekoč, se pa trudim biti koristen svoji družini. Trudim se, da sem Nenad Periš. Ne glede na to, da ni nasmeha. Živim, delam ... bolan sem, ampak moram naprej. Živeti moram s tem, da ne vem, kje je Matej.«
Preostali člani Matejeve družine živijo tako kot oče. V upanju, da bodo mladeniča spet videli in objeli. »Vsi še vedno pričakujemo, da bomo prejeli novice, ne glede na to, kakšne bodo. Minilo je veliko časa, upamo, da se bo enigma rešila, da bo prišla kakšna novica ali informacija, da se bo kdo česa spomnil in da bo to pripeljalo do konca agonije,« pravi Nenad.
Periš šteje dneve. Dneve, odkar je nazadnje slišal svojega sina. V komunikaciji je s prijatelji iz Beograda, kjer pa je imel, kot pravi, krščansko bratsko sočutje. »Vedno bom hvaležen ljudem, ki so se poistovetili z mano. Imel sem občutek, da nisem sam, da imam ljudi, ki želijo na vsak način pomagati. Ta podpora, kaj čutijo, kaj mislijo ... To je človeški odnos. Hvala vsem.« Sporočila podpore je prejel iz vse nekdanje Jugoslavije – iz Bosne, Makedonije, Slovenije ... »Negotovost zaplete celotno situacijo. Dlje ko traja, močnejša je bolečina, bolj se navadiš nanjo, a negotovost jo otežuje. Sprejel bom vse, kar se zgodi, in verjamem, da bo Bog dovolil, da se stvari rešijo. Vem, da bo Matej končal na najboljšem mestu, bodisi pri svoji družini bodisi pri Bogu. S tem moram živeti, in če bo sreča, da se Matej vrne, bo to dogodek, ki bo odmeval večno. Upam, da bo tako, hvala pa tudi vsem, da ste z mano.«
