To je po pokolu rekel tožilstvu. V javnost prišla podrobna izjava morilca Uroša
Množični morilec Uroš Blažić (22) je obtožen, da je 4. maja lani v vaseh Dubona in Malo Orašje ubil devet ljudi in ranil več kot 13 ljudi. Dan po pokolu so Blažića aretirali v kragujevški vasi Višnjište, v stričevem gospodinjstvu, 6. maja pa so ga zaslišali na višjem državnem tožilstvu v Smederevu.
Tožilstvu je Blažić povedal svojo različico poboja, a tudi, kakšen je bil motiv.
Blažić je začel pričanje z 'žalostno zgodbo' o svojem življenju, povedal je, da je rojen v Beogradu, iz stanovanja, v katerem je živel z družino, pa so ga po več letih deložirali. Poudaril je, da je občasno hodil na strelišče, kjer je vadil streljanje s pištolo, pa tudi, da je v kleti hiše streljal iz pištole in avtomatske puške v vrečo peska.
Do 4. maja lani ni razmišljal o maščevanju.
»Tistega dne sem se popoldne ustavil na šolskem dvorišču, kjer je bila skupina ljudi, in slišal sem, da govorijo slabo o meni on o očetu, da je kriminalec, ker je kupil hišo, avto in motor. Tej družbi se nisem približal, bil sem jezen kot še nikoli prej. Čutil sem, da se mora nekaj zgoditi, da jim moram pokazati, da pri meni ne more biti tako, ker bo jutri prišel nekdo drug, ki ne bo sodil v družbo, in ga ne smejo zasmehovati, žaliti in omalovaževati,« je dejal Blažić in dodal, da je po tem odšel domov.
Kot je poudaril, je vzel avtomatsko puško, pištolo, bombe in strelivo.
Bil je jezen
»Napolnil sem mislim, da tri šaržerje za avtomatsko puško in dva za pištolo, jeza je bila v meni, vprašal sem se, kaj me je Bog preklel, da ne morem mirno živeti, da moram dokazati vsem ljudem, da v prihodnosti ne morejo več tako ravnati z mano in mojo družino. Sedel sem v avto, ne vem točno, koliko je bila ura.
»Puško in pištolo sem imel na sovoznikovem sedežu, šel sem mimo šolskega igrišča, videl sem, da je tam več ljudi, nato pa sem šel razmišljat,« je pripovedoval obtoženi.
Dodal je, da je šel mimo spomenika, videl, da je tam več ljudi, nekaj so ga ogovarjali, ugotovil pa je tudi, da so vinjeni.
»To sem razumel zdaj, ne takrat. Ne spomnim se točno vseh podrobnosti, mislim pa, da sem najprej stopil iz vozila brez avtomatske puške, pristopil sem z namenom, da jih vprašam, kaj govorijo, v čem je problem. Poskušal sem jih vprašati, v čem je problem, a je en fant, zdi se mi z brado, spet začel nekaj govoriti. Nisem dobro slišal zaradi glasne glasbe, a govoril je grde reči. Potem sem šel spet do vozila in vzel puško, za katero mislim, da je bila že nastavljena na rafal. Tako se je zgodilo, in sem streljal v smeri tistih ljudi,« je pripovedoval Blažić.
Kot je dodal, mu je padla tema pred oči, in ve, da je v te osebe iz avtomatske puške izstrelil dva naboja, ki sta bila skupaj zlepljena.
Uroš Blažić je obtožen hudega umora, nedovoljene proizvodnje, posedovanja, nošenja in prometa z orožjem in eksplozivnimi snovmi, ugrabitve in neupravičene uporabe tujega vozila.
V višini ramen
»Streljal sem od strani. Nisem videl, da bi koga od njih ranil. Zelo verjetno sem tem ljudem prej rekel, naj se uležejo. Vem, da sem med streljanjem šel do samega spomenika, nikogar nisem verificiral in vem, da sem izstrelil več strelov v zrak, da bi izpraznil šaržer, in da v avtomatski puški nisem imel več streliva ... Kolikor sem videl, so vsi ležali z obrazi proti tlom, vedel sem, da so ljudje živi, nisem pa slišal njihovega stoka ali joka,« je grozljive podrobnosti 4. maja pripovedoval obtoženi Uroš.
Pojasnil je, da se je nato vrnil v vozilo, da je potem videl štiri ljudi, ki so nekaj delali, brusili, da je vzel pištolo, se približal na tri ali štiri metre in brez besed izstrelil celoten šaržer.
»Ciljal sem vanje in držal pištolo v višini ramen. Nisem videl, če sem zadel katerega od obrazov, na katere sem streljal, sploh nisem pogledal, v kateri del streljam, pištola je bila uperjena samo vanje, nisem se zavedal, kakšno škodo sem jim povzročil. Videl sem, da so vsi padli na tla, vse je trajalo minuto. Še vedno sem bil pod vplivom adrenalina in sem nadaljeval do šolskega igrišča,« je povedal Blažić.
Poudaril je, da je avto pustil na ulici, da je v avtomatsko puško namestil nov šaržer in začel streljati v smeri skupine ljudi, ki je sedela na dveh klopeh na šolskem dvorišču.
»Prepričan sem, da je šlo za en sam strel, ne za rafal. Nisem videl, kdo je bil tam posamično, nisem videl, da je bila punčka na klopi. Nihče od teh ljudi ni bežal, večkrat sem jim rekel, naj se uležejo na tla, nihče me ni poslušal, moj namen je bil, da se mi opravičijo. Vendar so vsi nejeverno gledali, nekateri so se celo smejali in verjetno so kaj rekli, mislim, da so rekli 'Premakni se',« je povedal.
Hotel ostati živ
Po tem je Blažić poudaril, da je sedel v avto in odšel z namenom, da se izogne konfliktu s policisti, da ga ne bi likvidirali, ker je bil oborožen.
»V tistem trenutku sem samo želel ostati živ. Moje vozilo je obstalo v blatu gozdne ceste, pustil sem ga tam in vzel puško, dve bombi in pištolo, v avtu pa pustil kumulativno mino in šaržerje za avtomatske puške. Ko sem izstopil iz vozila, sem po 50 do 100 metrih mobilni telefon odvrgel v rastlinje, da me policisti po njem ne bi locirali.
Mimogrede, popoldne, ko sem doma polnil okvirje avtomatske puške, me je poklical prijatelj in mi povedal, da me bo nekdo prišel pretepst do smrti, da so to resni ljudje 'nekje od zgoraj' in naj bom previden. V tistem trenutku so mi začele prihajati misli, kaj sem komu dolžan, da me še v očetovi hiši maltretirajo,« je dejal Blažić.
Nadalje je v pričanju pripovedoval, kako je z avtomatsko puško in torbo z bombami ter pištolo hodil po podeželski cesti in travnikih, da bi se izognil glavni cesti, da ga policisti ne bi našli.
»Imel sem namen priti do avtoceste in iti v Beograd, nisem imel načrta, kam bom šel in kaj bom počel, želel sem se skriti, a brez ideje, kam točno. Moj cilj je bil pobegniti čim dlje ... Mislim, da sem hodil pol ure in se v nekem trenutku odločil, da odvržem avtomatsko puško, da ljudem ne padem v oči. Misleč, da sem na glavni cesti, čeprav je bila uličica, sem pred hišo videl parkirano vozilo, ki je bilo odklenjeno in ključi v ključavnici. Usedel sem se v to vozilo in šel v bližino cestninske postaje, kjer sem ustavil in nadaljeval peš,« je poudaril Blažić.
Navaja, da je v bližini cestninske postaje videl več policijskih vozil v rotaciji, vendar se je odločil, da gre v njihovo smer, z namenom, da se usede v vozilo in se tako reši.
Rešil ga je taksi
»Videl sem, da taksi čaka v vrsti za plačilo cestnine, usedel sem se na zadnji sedež tega vozila, nisem niti vedel niti videl, da so v njem potniki. Taksistu sem rekel, naj vozi in da bo vse v redu, in če me ne bodo poslušali, se bom razstrelil z bombo, ki sem jo vzel iz torbice. Med vožnjo sem se s sopotnico zapletel v globlji pogovor, povedala je, da je noseča, natančneje tretji teden in da gre k svojemu fantu. V tistem trenutku sem bil povsem normalen in se zavedal vsega, kar se je zgodilo, čutil sem nenormalno slabo vest in obljubil sem jim, da jih bom, če bo treba, zaščitil, da jim ne bo nič manjkalo, saj so mi v tistem trenutku rešili življenje,« je dejal Blažić.
Nato so dekle odpeljali do mesta, kjer jo je čakal fant, on pa je s taksijem nadaljeval še dve uri in pol do Višnjišta pri Kragujevcu, kjer živi Blažićev stric.
»Taksist me je pustil v sami vasi. Stričeva hiša je kakšnih 200 metrov stran od kraja, kjer me je pustil, ne vem, koliko je bila ura, zdanilo se je že. Mimogrede, moj stric ima kmetijo, zato sem šel kar v kurnik. Nikomur nisem odgovoril, nihče ni vedel, da sem prišel. Preiskal sem tisti kurnik, kaj je v njem, in na podstrešju našel dve bombi, enaki kot ti dve, ki sem ju že imel pri sebi, in avtomatsko puško Schmeisser,« je povedal Blažić.
Potem je zaspal
»Prebudil me je krik Specialne protiteroristične enote: »Policija«. Odprl sem vrata kokošnjaka, jih zagledal in se predal. Nisem bil izpostavljen nikakršni sili niti kakršnikoli drugi obliki zlorabe, fizičnega trpinčenja ali podobnega. Vse to, o čemer sem govoril do sedaj, sem počel zato, da bi prestrašil domačine in jim pokazal, da z menoj ni več šale, zdaj pa sem ugotovil, da sem tisti trenutek narobe razmišljal. Nisem imel nikogar, da bi se z njim pogovoril in bi mi dal kakšen nasvet. Zdaj bi naredil vse drugače,« je dejal Blažić in dodal:
»Šele ko so me aretirali, mi je eden od policistov povedal, da so ljudje umrli in me vprašal, ali sem normalen, kaj sem naredil. Rekli so mi, da sem ubil devet ljudi in da je bilo več ljudi ranjenih. Zdaj se zaradi tega počutim gnusno in grozno ter obžalujem, kar sem storil, iskreno obžalujem, da sem veliko družin potisnil v črnino, izjemno mi je žal,« je svojo izjavo zaključil Blažić.
Spomnimo
4. maja lansko leto, dan po grozljivem poboju v šoli Vladislav Ribnikar, je Uroš Blažić z avtomatsko puško, pištolo, strelivom in bombami odšel na krvavi pohod po vaseh Malo Orašje, Dubona in Šepšin, v okolici Mladenovca. Ubil je devet ljudi in ranil več kot 13 ljudi.
Psihiatrično izvedenstvo je pokazalo, da je bil Uroš Blažić v času zločina popolnoma prišteven. Pri preiskavi zgradb v lasti njegove družine so našli cel arzenal orožja.
Uroš Blažić je obtožen hudega umora, nedovoljene proizvodnje, posedovanja, nošenja in prometa z orožjem in eksplozivnimi snovmi, ugrabitve in neupravičene uporabe tujega vozila, poroča espreso.co.rs.
