Zakaj otroci beračev vedno spijo?
Ta zgodba je stara že nekaj let in se danes pogosto širi po družbenih omrežjih. Avtor ni znan, zgodba pa se širi po spletu v angleščini.
Ljudje radi »kupujemo« mir
V bližini podzemne postaje sedi ženska neznane starosti. Njeni lasje so dolgi in umazani, njene oči so žalostne. Ženska sedi na umazanih tleh, poleg nje pa leži torba. Ljudje mečejo denar v to vrečo. Na rokah ženske spi dojenček, star leto ali dve.
Številni mimoidoči ji bodo darovali denar, saj se jim bo zasmilila mati. Šla sem mimo beračice. Nisem dala denarja, ker sem vedela, da gre za združbo, tovarno goljufij. Vedela sem, da bo denar, ki ga bodo zbrali berači, šel tistemu, ki nadzoruje berače v tem delu mesta. Ti ljudje imajo številne luksuzne nepremičnine in avtomobile. Berač pa bo dobil »steklenico alkohola in burger pred spanjem«.
Po mesecu dni grem spet mimo beračice in kot strela z jasnega se mi je posvetilo. Stojim na križišču, gledam otroka, oblečen kot vedno, v nekaj umazanih oblačilih. Zavedam se, kaj se mi je vedno zdelo »narobe«. Dojenček na umazani postaji podzemne železnice spi od jutra do večera. Nikoli ni jokal ali kričal, vedno spi, z obrazom obrnjenim proti kolenu ženske, ki ga drži v naročju in je najverjetneje njegova mati.
Ali ima kateri od vas, dragi bralci, otroke?
Se spomnite, kako pogosto so spali pri enem letu, dveh, treh? Dve uri, največ tri, popoldanski spanec, potem pa spet – gibanje. V enem mesecu, ko sem šla vsak dan mimo istega berača, nisem niti enkrat videla, da bi bil otrok buden! Pogledala sem drobceno bitje z obrazom, obrnjenim proti materinemu kolenu, nato pa še beračico in postopoma se mi je oblikoval sum.
»Zakaj otrok ves čas spi?« sem vprašala in strmela v dojenčka.
Beračica se je delala, da me ne sliši. Spustila je oči in skrila obraz v ovratnik svojega bednega suknjiča. Ponovila sem vprašanje. Ženska je spet dvignila pogled. Potem se je skrajno razdražljivo ozrla nekam za mano in zamrmrala: »Beži!«
»Zakaj spi?« sem skoraj skozi jok zavpila, ko mi je nekdo položil roko na ramo. Obrnila sem se. Starec me je ostro pogledal: »Kaj hočeš od nje? Ali ne vidiš, kako je mučena?« Iz žepa je vzel nekaj kovancev in jih vrgel v njeno torbo.
Prijatelj mi je razkril, kaj se skriva za vsem
Naslednji dan sem poklicala prijatelja. To je smešen človek. Uspelo mu je končati le tri letnike in pol. Vseeno se po mestnih ulicah vozi v zelo dragih avtomobilih in živi v hiši z neštetimi sobami. Od tistega mojega prijatelja mi je uspelo izvedeti, da je ta posel, kljub navidezni spontanosti, zelo dobro organiziran. Beračenje organizirajo kriminalne združbe. Otroke vzamejo v zakup družinam alkoholikov ali pa jih enostavno ukradejo.
Želela sem dobiti odgovor na vprašanje, zakaj dojenček spi. In dobila sem ga.
Prijatelj je spregovoril s povsem običajnim mirnim glasom, ki me je šokiral. Tako kot bi govoril o vremenu: »So na heroinu ali vodki ...«
Ko vidite ženske z otroki, ki beračijo na ulici, pomislite, preden posežete po denarnici. Pomislite, če ne bi bilo vaše dobrodelnosti, bi ta vrsta posla izumrla. Takšen sramoten posel bi moral umreti, ne pa ubogi otroci na drogah in alkoholu. Na otrokov spanec ne glejte z ljubeznijo, saj gledate grozljivko.
