Abrahamovec z razgledom
Praznovanje osebnih jubilejev je med Slovenci globoko zakoreninjeno, če se okrogla obletnica kdaj združi še s kakšnim drugim jubilejem, pa je slavje toliko večje. Takšnih misli je bil tudi kitarist Rok Fojkar iz ansambla Razgled, ki je za svoj okrogli 50. rojstni dan in 30-letnico glasbene poti glasbene sopotnike povabil na velik piknik, na katerem ni manjkalo niti športnih iger in seveda glasbe. Za glasbo so v prvi vrsti poskrbeli člani Razgleda, a so se jim pridružili tudi številni povabljeni glasbeniki, ki so z Rokom sodelovali v dosedanjih 30 letih.
Kot kitarist se je februarja 1992 najprej pridružil ansamblu Razpotniki. Ker je bilo igranje narodno-zabavne glasbe vedno nekoliko specifično, pa je Fojkar na začetku svoje znanje izpopolnjeval pri priznanem kitaristu Renatu Verliču. »Kot zanimivost naj izdamo, da se je prva leta Rok na vaje k Borisu Razpotniku vozil iz Škofje Loke v Domžale, in to z avtobusom prek Ljubljane, kar je danes težko predstavljivo. Pri Razpotnikih se je ogromno naučil, tako glasbenih kot tudi drugih muzkontarskih vragolij. V 13 letih, toliko časa je bil njihov član, so Razpotniki prevandrali večji del Slovenije, večkrat so bili tudi v Avstriji, Švici, na Nizozemskem, pa tudi Švedskem,« nam pove Monika Grabrijan, njegova sedanja glasbena sopotnica v ansamblu Razgled.
Leta 2002 je Fojkarja glasbena pot zanesla še v trio zasedbo Vrisk. Tudi s tem ansamblom so veliko igrali, predvsem na Dolenjskem. Nekajkrat so gostovali tudi v Franciji, šli pa so celo čez veliko lužo k našim izseljencem v Ameriko in Kanado. V tistem času so v glasbeno zakladnico prispevali precej uspešnic, med njimi poslušalci zagotovo najbolje poznajo valček Preveč je belih rož in polko Moja lepa Belokranjka. Na to obdobje slavljenca Fojkarja vežejo zelo lepi spomini. Po približno 15 letih pa se je zgodba ansambla Vrisk končala, zato je bil začasno glasbeno brezposeln.
Zdaj glasbeno pot nadaljuje z Razgledom, kjer kujejo nove glasbene vragolije, saj jim energije nikoli ne zmanjka. »Člani ansambla Roka zelo cenimo in se od njega tudi kaj novega naučimo. Dejansko je naš ata,« malo za šalo, malo pa tudi zares razkrijejo preostali člani ansambla Monika Grabrijan, Katarina Ramač, Marko Buh in Kristian Naglič, ki mu želijo, da bi mu zdravje služilo tudi v drugi polovici stoletja in bi se še dolgo skupaj potepali po naši lepi Sloveniji. Seveda v družbi instrumentov.