Afriškim oslom se obetajo boljši časi

Povsem človeško je, da velikanska večina ljudi z vsem, kar jim je na voljo, skrbi za svoje zdravje. Ne samo z zdravim načinom življenja, zdravo prehrano in s pomočjo zdravstvenega sistema, mnogi radi posežejo tudi po najrazličnejših zvarkih, napitkih, mažah, za katere v okolju, v katerem so, velja, da pomagajo pri določeni zdravstveni težavi. Ljudje radi segajo po njih, pa čeprav znanstvene preiskave niso pokazale ali dokazale, da bi imeli ti tradicionalni dodatki tudi dejansko kakršni koli zdravilni učinek. Tu seveda nimamo v mislih raznih čajev in podobnih zeliščnih dodatkov k prehrani, temveč najrazličnejše pripravke, velikokrat eksotične in za mnoge morda celo bizarne, kot so denimo pripravki iz žolča medvedov ali kač, praški iz rogov jelenov, oklov slonov in nosorogov, pripravki iz pasjih testisov in želatina iz oslove kože.

Slednja zadnjih nekaj let povzroča skrbi in sive lase zlasti revnim kmetom v Afriki, ki se soočajo s povečanimi krajami in zakoli njihovih domačih živali, brez katerih mnogi ne morejo opravljati dela, ki jim pomaga preživeti. Kraja oslov je postala v zadnjih letih zelo resen problem v mnogih državah Afrike. Razlog tiči v oslovi koži, ki jo tatovi, lahko bi jim rekli oslovski krivolovci, pretihotapijo do kitajskih kupcev. Krivolovci osle, udomačene ali divje (Afrika je pradomovina oslov), ubijejo, jih oderejo, vzamejo kožo, oguljenega osla pa pustijo mrhovinarjem. Oslova koža je glavna sestavina za izdelavo na Kitajskem zelo priljubljene želatine, imenovane edžiao, ki naj bi vplivala na moško spolno moč, boljši pretok krvi, žensko lepoto, odpravljala slabokrvnost in na splošno podaljševala življenje ljudi; žele je mogoče kupiti tudi v obliki tablet.

Prepoved izvoza

Seveda najvišjo ceno za to plačujejo osli. Po najnovejših podatkih nevladne organizacije Donkey Sanctuary, ki se že skoraj deset let bori za ostrejše ukrepe proti trgovanju in tihotapljenju oslovskih kož, ubijejo okoli 5,9 milijona oslov na leto, samo da bi pokrili povečano povpraševanje po želatini edžiao na Kitajskem. V Afriki sicer živita dve tretjini od 53 milijonov oslov, kolikor naj bi jih živelo po svetu, zato je seveda vsa pozornost kitajskih kupcev oslovskih kož usmerjena na črno celino. Solomon Onyango, ki v Keniji sodeluje z Donkey Sanctuary, je pred časom za BBC izjavil, da so po njihovi oceni polovico oslov, ki so jih zaklali med letoma 2016 in 2019, ubili, da bi pokrili povpraševanje po oslovskih kožah na Kitajskem.

Ker je bila trgovina z oslovskimi kožami v nekaterih afriških državah legalno početje, v Donkey Sanctuary štejejo za velik uspeh svoje kampanje, da so se afriški voditelji, ki so minuli konec tedna sestankovali na vrhu Afriške unije, strinjali, da prepovedo izvoz oslovskih kož iz Afrike. Seveda so k tej prepovedi, ki naj bi za zdaj trajala vsaj 15 let, prispevale tudi druge organizacije za zaščito živali. Ta odločitev, kot so zapisali v ponedeljkovi izdaji South China Morning Post, ki izhaja v Hongkongu, je hud udarec za kitajske proizvajalce želatine edžiao.

Izvoz oslovskih kož so doslej prepovedali v Nigru, Senegalu, Maliju, Burkini Faso, Gambiji in Bocvani, tudi ponekod drugod, denimo v Zimbabveju, so zelo postrani gledali na kitajsko povpraševanje po teh živalih. V Zimbabveju so pred leti zavrnili ponudbo nekega kitajskega podjetja, da bi zgradili klavnico oslov, čeprav je ta država zelo prijazna do kitajskih naložb. A očitno je strah, da bi mnogi kmetje, ki jim osli predstavljajo osnovno sredstvo za delo, še bolj obubožali, pretehtal pred slepim pohlepom po kitajskem denarju. Leta 2022 sta zakol in izvoz oslovskih kož prepovedali Tanzanija in Slonokoščena obala, v Etiopiji je konzumacija oslovskega mesa tabu in je zato tudi zakol oslov tako rekoč grešno in kaznivo dejanje. Prepovedovanje izvoza oslovskih kož iz Afrike so izkoristili v Pakistanu, kjer so lani z blagoslovom oblasti odprli prvo farmo za vzrejo oslov, sledile bodo še druge.

Oslovska koža je na Kitajskem zelo iskana. FOTO: AFP

Desetletni bum

Kitajski trgovci z oslovskimi kožami so se začeli intenzivneje ozirati po tujih trgih, zlasti Afriki in Južni Ameriki, šele pred kakšnimi desetimi leti, ko se je populacija oslov na Kitajskem z 11 milijonov pred tridesetimi leti zmanjšala na pet milijonov leta 2016 in le na dva milijona leta 2021. K izjemnemu porastu zanimanja za edžiao in oslovske kože je po navedbah nekaterih kitajskih aktivistov za humano ravnanje z živalmi kriv program kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ki je začel sredi prejšnjega desetletja spodbujati ljudi k ohranitvi tradicionalnih kitajskih vrednot, med drugim kitajske medicine. In kmalu so začele na tamkajšnjih televizijah nastopati 90-letne gospe z gladko kožo na obrazu in čvrstimi lasmi. Za njihov mladostni videz in življenjsko živahnost naj bi bila po njihovih trditvah odgovoren edžiao, ki naj bi ga uživale več kot pol stoletja.

Seveda je cena oslovske kože takoj skokovito narasla in je že 2017. znašala 400 evrov, proizvajalci edžiaoja so leta 2010 odšteli okoli 80 evrov. Zdaj je cena še višja in mnogi trgovci plačajo celo do 700, 800 evrov za oslovsko kožo. A za povpraševanje po edžiaoju na Kitajskem ni kriv le poziv predsednika po spoštovanju tradicionalne medicine, temveč tudi dvig življenjskega standarda, zdaj si pač lahko veliko več ljudi privošči »dragoceno pomlajevalno želatino«, ki naj bi jo kot prva jemala cesarica Orhideja (Ci Xi), ki je živela v drugi polovici 19. stoletja ter z njim menda ozdravila neplodnost in rodila sina, ki je bil tudi kitajski cesar. In tako je edžiao postal izdelek, ki je v le desetih letih iz nišnega prehranskega izdelka zrasel v pravo potrošniško blago, po katerem povprašuje velika množica Kitajcev.