Aleš Šteger čas meri v knjigah, ne v letih

Pesnik, pisatelj, esejist, ustvarjalec, ki ves čas prestopa meje med umetniškimi formami, razpira nova vprašanja o jeziku, resnici in družbi. Aleš Šteger se v svojem novem romanu Ogenj, ki je te dni izšel pri založbi Beletrina, poglobi v življenje Štefke Cobelj – partizanke, revolucionarke, muzealke in priče razpadanja utopij. Nastala je literarna freska, ki sega globoko v slovensko zgodovino in obenem odpira brezčasna vprašanja o človeku, ideologiji in veri v boljši svet. V času, ko kolektivni spomin prepogosto odpove, je knjiga Ogenj dragocen opomnik, da vsaka pozabljena zgodba zasluži svoj glas – čeprav ta prihaja skozi šepet literature. Ko se z avtorjem srečava v središču Ljubljane, se najprej dotakneva njegove osebne zgodbe. Kot izvem, v življenju Aleša Štegra čas nikoli ni tekel enakomerno. Vedno ga je meril drugače – ne v letih ne v mejnikih, ki jih običajno navajajo življenjepisi. »Nekateri merijo čas v letih, drugi v pomembnih dogodkih, v rojstvih otrok in smrtih bližnjih. Jaz ga merim v knjigah,« pove tiho, kot da je to nekaj preprostega in hkrati neskončno zapletenega. »In ker pišem romane zelo počasi in izidejo redko, je ta čas ob izidu romana še posebno zgoščen, intenziven.«

Pisanje romana je bilo boleče

Njegov še čisto svež roman je vzniknil iz slutnje, da v prostoru, kjer je nekoč živel, tli nekaj zamolčanega. Ptuj, pisateljevo rojstno mesto, v romanu postane več kot le kraj dogajanja – preobrazi se v skoraj mitološki kraj. »Ptuj je opisan tako, kot ga doživljam. Kot kraj s silno preteklostjo, ki je večini prebivalcev predvsem bergla. Kot delno izpraznjeno mesto, ki med priseljenci s svojimi sencami preteklosti povzroča nelagodje,« razloži. V tem prostoru je odkril ime Štefke Cobelj, pozabljene osebnosti ptujske zgodovine. »Ko sem pred leti prvič slišal za Štefko Cobelj, sem bil šokiran. Prepričan sem bil, da ni mogoče, da bi v povojni zgodovini mesta prezrl tako osebnost. Začel sem raziskovati in kmalu spoznal, da je bila Štefka Cobelj kolektivno izbrisana iz spomina mesta.« Vse bolj ga je prevzemala njena zgodba, ki jo je odkrival skozi študij dokumentov, pisem in dnevnikov, shranjenih v Pokrajinskem arhivu Maribor. »Najkasneje tedaj me je njena zgodba uročila. Začel sem pisati. A ne romana o Štefki Cobelj, marveč roman po motivih njene življenjske zgodbe.« Njena osebna pisma in dnevniki so mu razkrili predvsem njen uradni obraz. »Stil pisanja Štefke Cobelj je pust in dolgovezen. Zelo malo je intimnih detajlov. Razen v zelo poznem obdobju, predvsem po požigu njenih zbirk na Ptuju. Tedaj se visoki zid korektnosti, ki jo je obdajal, stopi. To je razumljivo. Zelo dragoceni so tudi njeni popotniški dnevniki, še posebno z raznih popotovanj po Aziji in Afriki.«

Ob soočanju z njenim življenjem in pozabo je avtor čutil veliko odgovornost. »Zgodba je bila preprosto premočna. Še posebno ko sem ugotovil, da je bil izbrisan tudi njen fizični grob. Da je bilo praktično vse, kar je zapustila kot muzejska direktorica na Ptuju in v Somaliji, požgano. Tega je bilo preveč, da bi me od pisanja lahko odvrnilo kar koli.« Pisanje tega romana je bilo boleče, pravi, a ni prineslo osvoboditve. »Le poglobilo je moje čutenje za tragičnost in vzpodbudilo sočutje. Najtežji prizor je bil prizor posilstva, ki je ključni mejnik v romanu. Kako pisati o takem nasilju brez pričakovane vulgarnosti? To je bil precejšnji literarni izziv.«

Tragična usoda revolucionarjev

Roman Ogenj ni le pripoved o eni ženski in enem mestu, temveč globoko ganljiva freska o razpadu idej, o tragičnosti pozabe in upornosti spomina. Zato Štegrova Zora, lik v Ognju, ki raste iz korenin Cobeljeve, ni heroina v klasičnem smislu. »Roman ne kljubuje, ravno nasprotno. Roman dobesedno vleče pripoved, vleče ga burno dogajanje, vleče ga jugoslovanska in svetovna zgodovina 20. stoletja,« pove Šteger; pa vendar v njem čutimo subtilno kljubovanje: »Kot da zgodba sama po sebi kljubuje pripovedovalcu in se razjasni šele na zadnjih straneh.«

Kje se konča življenje in kje se začne literatura? To vprašanje ne miruje nikjer v romanu niti v Štegrovem pripovedovanju. »Gre za nenehno misel, kaj sploh lahko kot avtor povem o nekem romanesknem liku, ki se napaja pri življenjski zgodbi osebe, ki je nisem nikoli srečal in je kot taka lahko kvečjemu moja konstrukcija, fiktivna.«

Aleš Šteger in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

V ospredju romana je tudi tragična usoda revolucionarjev, ki so jih lastne ideje kasneje izločile. »Ta svojevrstni paradoks ni lasten le komunistični revoluciji. Po moje je ta paradoks hrbtna stran vsake revolucije. Namreč da z oddaljevanjem od vira, od prevratnega časa, od herojstev in bolečine, nosilci revolucije pogosto ne zmorejo več razumeti spremenjenega časa, novih okoliščin, skratka, da se kljub najboljši, čisti veri v izhodiščno misel in dejanje, pretvorijo v zaviralni moment, ki na koncu pripelje do nove revolucije. Štefka Cobelj je bila partizanka, trikrat obsojena na smrt, dogajale so se ji srhljive reči. Kaže, da ni nikoli izgubila vere v dediščino partizanstva, revolucije, socialističnega sistema. Obenem jo je prav ta sistem desetletja kasneje izpljunil kot tujek. Hrbtna stran revolucije je tragedija, pa ne le tragedija žrtev revolucije, marveč tragedija revolucionarjev samih.«

Ogenj je poln nasprotij

Z izjemno jezikovno občutljivostjo in literarno drznostjo avtor izriše zgodbo, ki presega lokalne meje in postavlja univerzalna vprašanja o naravi revolucije, o utopijah in o tem, kaj ostane, ko plameni ugasnejo. Roman je pravkar izšel v slovenščini, v tujini ga bodo začeli spoznavati prihodnje leto, najprej v nemškem jeziku. »Seveda v tujini berejo drugače. V romanu kar mrgoli referenc na jugoslovansko zgodovino, čas vojne, povojnega časa, samoupravljanja … Za tuje bralce je vse to tuje, drugačno, eksotično, za nas pa je del naše preteklosti.« Ogenj v sebi nosi tudi premislek o zgodovini in njeni rekonstrukciji skozi fikcijo. »Kot je rekel že Aristotel, literatura opisuje zgodbe, kot bi se lahko zgodile, medtem ko jih zgodovinopisje opisuje, kot so se dejansko zgodile. V tem smislu gre v literaturi za neko preseganje individualnosti, za splošno zgodbo, ki bo, upajmo, imela veljavo tudi za naše zanamce.«

Literatura ima pravico do dvoma, notranje napetosti, ki ni podrejena enotni resnici. »Prepričan sem, da določene težave, vprašanja, lahko zastavi le literatura. Ker je odprta in svobodna in se lahko požvižga na ideološke delitve in pripadnosti.« Ko ga vprašam, ali literatura lahko še vedno oblikuje utopije, se nasmehne. »Pepel je zagotovo ena od hrbtnih strani utopije. A vmes je ogenj in vmes je smisel in vmes je proces formiranja novih ljudi. Brez vsega tega ne bi bilo vredno živeti.« In ko na koncu govoriva o ognju – o tem, kaj mu pomeni –, odgovori počasi, kot bi izgovarjal molitev: »Ogenj je poln nasprotij. Je začetek civilizacije, z udomačenjem ognja smo ljudje postali ljudje. Obenem je tudi ogenj uničenja. Je ogenj atomske bombe nad Hirošimo in Nagasakijem. Ko zrem v ogenj, pogosto mislim na to dvojnost in da enega dela ni mogoče misliti brez nasprotnega.« Roman Ogenj je roman te dvojnosti. Roman, ki ne poskuša pojasniti sveta, temveč ga – v vsej njegovi svetlobi in temi – le za hip ovije v besede.