Ana Dušica: Srečna sem, če me vidijo kot dušico
Koroška pevka Duška Ogrizek, ki uporablja vzdevek Ana Dušica – svoje ime je združila z imenom babice Ane –, je na glasbeni sceni že skoraj tri desetletja. Peti je začela v narodnozabavnem ansamblu, zadnjih pet let pa nastopa samostojno in v duetu s svojim življenjskim sopotnikom Miranom Merzdovnikom. Nedavno je začela pisati pravljice, kar tri so na voljo v zvočni podobi.
Ste topla oseba, tako pravijo. Nežna duša. Zato vam vzdevek res pristaja.
Hvala lepa, če tako mislite. Če me ljudje vidijo kot dušico, sem zelo srečna.
Kam segajo vaši pevski začetki?
Že v vrtec (smeh), že tam sem nastopala, nastopi pa so se nadaljevali v šoli, kjer sem nastopala s kljunasto flavto in klavirjem. Skratka, ves čas sem bila aktivna, na odru sem se vedno počutila odlično. Sicer pa je bil moj prvi ansambel, v katerem sem pela, Ansambel Marjana Drofenika. To je bilo leta 1995, ko mi je bilo 15 let. Pozneje sem pela v Ansamblu bratov Slatinek, pa v Ansamblu Francija Zemeta, pri Vižarjih in nazadnje Vrlih muzikantih. Občasno sem pomagala drugim ansamblom, v duetu pa sem večkrat nastopila tudi s svojim partnerjem Miranom Merzdovnikom. Vmes so se najine poti zaradi njegovega delovanja v drugem ansamblu razšle, zdaj pa spet nastopava skupaj.
Pogosto ste oblekli narodno nošo. Jo še imate?
Dve imam, eno v zeleni in eno v rdeči barvi. Pa tudi nekaj nemških dirndlov.
Je petje v ansamblu naporno, ker se je treba prilagajati drugim, pa tudi člani se karakterno razlikujejo?
Jaz imam samo lepe izkušnje. Od vsakega glasbenika in glasbene skupine se naučiš kaj novega in lepega in to dodaš v svoj mozaik. Pokoronski čas je bil tisti, ko sva začela z Miranom ustvarjati tudi lastne skladbe.
Od vsakega glasbenika in glasbene skupine se naučiš kaj novega in lepega in to dodaš v svoj mozaik.
Pred petimi leti ste se podali na samostojno glasbeno pot. Kako je to videti?
Nastopam sama, najpogosteje kot presenečenje na kakšnih praznovanjih, zadnje čase pa tudi v duetu z Miranom. Udeležujeva se tudi žalnih slovesnosti. Če me slučajno potrebujejo drugi glasbeniki, jim z veseljem priskočim na pomoč. Na žalost sem zaradi zdravstvenih težav nekoliko omejena in ne morem biti na nogah vso noč. Prenaporno je, krajši nastopi v obliki presenečenj pa so dobrodošli.
Vodite tudi pevski zbor centra Andeški hram, ki je zbor upokojencev. Se radi družite z njimi?
V Andeškem hramu sem prostovoljka, družimo se, prepevamo, veliko se pogovarjamo in tako lažje premagujemo različne težave. Že od nekdaj sem rada v družbi starejših ljudi, saj se mi zdi, da se od njih mi, malo mlajši, lahko veliko naučimo. Zelo jih spoštujem, zato sem velikokrat v domu starostnikov, prav tako sodelujem z ustanovami Čebelica, Sonček … Vedno znova se rada vračam in jim preberem kakšno mojo zgodbico.
Napisali ste že tri pravljice in pri tem združili moči z radijsko voditeljico Valerijo Škof, ki jih je zvočno posnela. Kako to?
Pojoči cvet, Levček Tinko in Petelinček Kiko so pravljice, ki sem jih napisala v času korone, ko se nisem mogla družiti z mojimi nečaki, otroki, vnuki. Takrat smo se družili prek telefona in pogosto sem bila kot babica v vlogi pripovedovalke zgodb. Potem pa me je nečak Filip pobaral, zakaj ne napišem kakšne svoje. In sem se lotila pisanja, nastale pa so tri.
Ste že res babica?
Res je, imam sina Žigo, ki je že očka, imam vnuka.
Koliko samostojnih skladb ste posneli do zdaj?
Devet. Prva je bila skladba Brez trnja ni ljubezni, naslov zadnje, devete, ki sem jo posnela, pa je Ko boš moj.
V zadnjem času ste posneli nekaj priredb starih, znanih skladb, ki jih poslušalci že poznajo. Kako ste jih izbrali?
Že od nekdaj so mi všeč skladbe starejših ansamblov. Tako sva z Aljažem Zlodejem, članom ansambla Refren, združila moči in se odločila, da se predstaviva s kakšno takšno starejšo skladbo, kot je denimo Belo pismo Ansambla Franca Flereta. Pa skladbo Pridi, le pridi Savinjskih 7 ter Studenček Toneta Kmetca.
Zdaj nastopate z življenjskim sopotnikom Miranom Merzdovnikom, nekdanjim članom ansambla Veseli Begunjčani. Kako sta se ujela?
Neskončno sem vesela in srečna, da sva združila moči. Kitara, njegov žametni glas in moja malenkost so super kombinacija. Veliko prepevava tudi doma, kar ustvariva, pa preneseva še drugim ljudem.
Je kruh glasbenikov, sploh pa pevcev, trdo prigaran? Kakšne so vaše izkušnje?
Z glasbo se večina v Sloveniji ukvarja ljubiteljsko, v prostem času, saj je tistih, ki so tako uspešni, da lahko živijo od tega, malo. Tako da je za večino to zgolj dodaten vir zaslužka.
Kako pa premagujete ovire, razočaranja, slabo voljo, ki se jim v življenju ne da izogniti?
Rada se družim s pozitivnimi, prijetnimi ljudmi. Večinoma z glasbeniki in glasbenicami, ki so že po naravi veseli ljudje.
Bi lahko rekli, da končno dihate in živite, kot želite, saj je glasba neke vrste terapija?
Glasba je zagotovo terapija, ki človeka vedno pomiri, pa tudi razveseli. Četudi smo včasih žalostni.
Glasba je zagotovo terapija, ki človeka vedno pomiri, pa tudi razveseli.
Menda ste odlična kuharica. Katere so vaše specialitete?
Zelo rada pripravljam jedi iz testa – flancate, zavitke –, tudi jedi na žlico bogatijo mojo mizo. Od segedin golaža do prebranca na Duškin način, ki ga pohvalijo tudi moji prijatelji. Ne manjka niti kakšna pleskavica, pa solata se prileže seveda, če je treba na hitro pripraviti večerjo za prijatelje.
