Andi kos 50.000 višinskim metrom

Letos je v Švici potekal najdaljši in najtežji ultra trail na svetu. Ker sem imel izpolnjene pogoje, za mano je že par tristotk, sem se prijavil in ga tudi uspešno premagal,« nam pove 47-letni Andi Mamič, nekdanji nogometaš ajdovskega Primorja, danes pa v ŽNK Primorje Tosla Nutricosmetics vodja šole in trener selekcije U17. Andi, prihaja iz vasi Skrilje pri Ajdovščini, je športnik od glave do pet. »Najdaljše ultra trail tekme so v ekspanziji. Do zdaj so imeli na voljo 200 milj dolgo razdaljo, letos so v Švici podvojili traso, na celi poti je bilo treba premagati skoraj 700 kilometrov in 50.000 višinskih metrov,« nam pove in pojasni, kaj so ultra traili: »Gre za tek v naravi. Ko pa dodamo še besedo ultra, gre za razdaljo, daljšo od maratona. Lahko bi rekel, da gre za tek na daljše gorske razdalje, meri se čas, torej je to tekma.«

V teh dveh tednih mu ni bilo lahko. Foto: osebni arhiv

Velika preizkušnja

Tovrstne dirke so znane po težkih vzponih in spustih, zaradi česar so primerne za izkušene tekače. Na trasi so številne postaje za pomoč, dogodek se spremlja v živo. Tudi v Švici je bilo tako. »Bistveno je, da prideš na cilj čim prej. Postavljene so časovne omejitve, ki jim moraš pobegniti. To je velika preizkušnja za telo in duha. Gre za izjemne napore, ko so tudi možgani na preizkušnji – so trenutki, ko greš prek svojih meja,« priznava Andi.

»Tekmovanje je potekalo okrog doline Vallais. Startali smo ob Ženskem jezeru, tam je bil tudi cilj. Potem nas je pot vodila po švicarskem visokogorju, po obeh straneh reke Rone, vseskozi smo si ogledovali tamkajšnje štiritisočake. Trasa je bila razgibana, z vzponi in spusti. Sestavljena je bila iz dveh delov: na prvem si moral od ponedeljka zvečer do sobote zvečer premagati 300 kilometrov. Če ti je uspelo, si lahko startal na tekmi, dolgi 380 kilometrov. S prvim delom proge sem opravil dan prej, na cilju sem bil že v petek zvečer in pridobil dan za regeneracijo, potem sem nadaljeval: za drugi del sem porabil 134 ur in zasedel končno 25. mesto od 170 na startu, na cilj pa nas je prišlo 56. Nisem šel toliko na uvrstitev, bolj na to, da to pretečem. Za vikend smo končali, v ponedeljek sem bil že v službi,« nadaljuje Andi.

Dih jemajoča pokrajina za dušo na zahtevni poti Foto: osebni arhiv

Najprej jih je grelo, potem zeblo

»Prvi teden je bilo toplo, vročina nam je pobrala veliko tekočine, manjkalo je elektrolitov in mineralov. Drugi teden je bilo hladno, dve noči je tudi deževalo, tekli smo zelo blizu snežni meji,« nam Andi pove o vremenskih razmerah v dveh tednih na švicarskih tleh. »Na poti imaš posamezne postojanke, v prvem delu na 100 kilometrov, v drugem pa na 50, kjer se malce okrepčaš ali pa se preoblečeš. Na te točke dostavijo našo prtljago, pa tudi prijatelji lahko pridejo do tja. Na prvem delu sta me podpirali žena in hči, na drugem pa prijatelj Uroš Pintar, ki me je tudi zmasiral. Dobro je, da imaš na taki preizkušnji vsaj enega svojega človeka,« nadaljuje Andi, ki je s sabo nosil nahrbtnik, v njem pa vodo, nekaj oblačil in nekaj sladkega za pod zob. Tekli so tudi ponoči. »Na dan sem spal po dve, tri ure. Razdalje, ki so krajše od 100 milj, pa premagujem brez spanca,« razkriva Andi, ki je po aktivni nogometni poti iskal primerno rekreacijo in jo našel prav v ultra trail tekmah. Pri teh pedagog v Strokovnem centru Planina izjemno uživa. In bo še naprej: ker je rad v naravi, ker rad teče in preizkuša svoje telo in um.

Najprej je bilo toplo, potem dež in mraz. Foto: osebni arhiv