Andrej Beloglavec priznava, da je vsebina občasno še njega presenetila

Kriminalka Kdo je ubil Seks?, pod katero se je podpisal Andrej Capobianco, je izšla pri založbi Beletrina v drugem svežnju knjig iz nove zbirke Žametna Beletrina. Ni ostalo dolgo skrito, da si je psevdonim nadel Andrej Beloglavec, dolgoletni uslužbenec ustanov Evropske unije. Po upokojitvi se je začel posvečati svoji strasti – pisanju. Ob najinem srečanju v centru Ljubljane, kjer tudi živi, je bil pomladno razpoložen.

»V življenju gremo skozi boljša in slabša obdobja. Tudi v mladosti se lahko prebijamo skozi daljše zime. Trenutno sem z vseh vidikov res precej pomladno razpoložen.« K temu močno prispeva tudi objava romana Kdo je ubil Seks. »Trdno verjamem v knjigo, a literarni uspehi so precej nepredvidljivi. Kakor vselej v življenju je treba imeti tudi kanček sreče.«

Rimski Slovenec

Čeprav so njegovi starši Slovenci, se slovenskega jezika v šoli ni nikoli učil, zato je bilo pisanje v slovenščini zanj kar velik zalogaj, dolga leta se je podpisoval s psevdonimom. »Objavljati sem začel 2020. Kot občasni kolumnist sem želel, da bi se bralci osredotočili na to, kar sem imel povedati, in ne na to, kdo sem in kam spadam. V kolumnah sem navajal dovolj osebnih informacij, da bi me relativno zlahka identificirali. Tudi zato ne bi rekel, da sem se 'skrival' in da so me razkrili. Ne nazadnje knjiga vsebuje mojo sliko, saj nameravam roman aktivno promovirati.«

Capobianco je pravzaprav italijanski prevod njegovega pravega priimka Beloglavec. »V Italiji so se mučili z izgovorjavo mojega priimka. V najboljšem primeru so zamomljali Belodžlavek, Belogavič ali kaj podobnega. Ko sem razložil, da to pomeni Capobianco, so se nasmehnili. Psevdonim se je zato kar sam ponudil in je poklon času mojega odraščanja.«

Andrej Capobianco s svojo knjigo FOTO: Igor Modic

Živel je v Rimu, kjer je obiskoval mednarodno angleško šolo in diplomiral iz ekonomije na univerzi La Sapienza. »V Rimu sem živel do svojega tridesetega leta, nanj imam veliko lepih spominov. Čeprav sem se vedno počutil kot Slovenec, so bile moje kulturne reference italijanske. To se odraža v romanu, saj je pripovedovalec, kakor jaz rimski Slovenec, na Slovenijo gleda s svežimi očmi in kančkom začudenja.«

V Italiji je vzljubil nogomet, v Sloveniji pa se je zaljubil. »Sprva sem nameraval za leto dni spoznati domovino svojih staršev in se nato vrniti domov. Vendar sem na ministrstvu, med službo, spoznal svojo veliko ljubezen, Anito. To je bil najsrečnejši dogodek v mojem življenju, poleg sinovega rojstva, in tisto leto se je razvleklo v desetletja. Brez njene in sinove podpore romana ne bi bilo, me pa občasno zbadata, da 'bom s Seksom dobil Nobelovo nagrado',« se nasmehne.

Fiktivni seks

Andrej je bil med drugim štirinajst let poročevalec Evropske komisije, za katero je spremljal politične in gospodarske dogodke v Sloveniji, in ko ga vprašam, na kaj je najbolj ponosen v svoji karieri, takoj odvrne: »Prav na to, da sem imel priložnost dolga leta delati za institucije Evropske unije. Včasih smo do EU upravičeno kritični, žal pa jo imamo za nekaj samoumevnega. Pozabljamo, da gre za edinstven projekt, v katerem sobivajo narodi, ki so se nedolgo tega med seboj vojskovali.«

Pisanje romana je bila čudovita izkušnja, pravi avtor. FOTO: Igor Modic

V knjigi namiguje tudi na razdvojenost slovenskega političnega prostora in našo majhnost. O njej je že dolgo sanjal. »Človek naj bi v življenju ustvaril življenje, posadil drevo in napisal knjigo. Imam čudovitega sina Ivana, drevo sem že posadil … manjkala je le knjiga. Idej mi ni manjkalo, pravi izziv je njihovo udejanjenje. Vesel sem, da sem projekt speljal, s končnim izdelkom sem res zadovoljen. Upam, da bodo tudi bralci.«

In kako je sploh prišlo do knjige? »Imel sem zamisel za kriminalko z originalnim razpletom, ki sem jo dodelal med sprehodi z mojim danes žal pokojnim kužkom. Dolga leta sem poročal za Evropsko komisijo o dogajanjih v slovenski politiki, zato sem se odločil za pisanje političnega trilerja v slovenskem jeziku, čeprav nimam enega razreda slovenske šole. Vključil sem teme, ki so mi pri srcu: nogomet – umor se namreč zgodi med finalom lige prvakov –, rock glasbo, nekaj italijanskega humorja in ščepec družbene kritike na račun politične polarizacije in slovenske majhnosti.«

Da seks prodaja, je znana marketinška krilatica, zato me zanima, ali je tudi s tem namenom vključil besedo seks, a to takoj zanika. »Ne, roman ni slovenska različica Petdeset odtenkov sive. V knjigi je seks akronim Slovenske evropske konstruktivne stranke. V Sloveniji nenehno ustanavljamo stranke z novimi obrazi. Počasi nam bo zmanjkalo 'resnih' imen. Sicer pa je fiktivni Seks, kljub navidezno neresnemu imenu, klasična liberalna stranka. Je proevropsko usmerjena in konstruktivna, v smislu, da želi preseči sedanjo polarizacijo med levico in desnico, pri kateri ni več političnih nasprotnikov, le sovražniki. Kdo je ubil Seks, pa vam seveda ne morem razkriti, upam, da bodo bralci to sami ugotovili.«

Med pisanjem v transu

Andrej se je hotel osredotočiti na kriminalno zgodbo in ne toliko na slovensko politiko. »Na kratko: gre za politični triler. Zdi se mi, da jih v Sloveniji primanjkuje.« Sporočilo je preprosto. »Želim si, da bi bralci uživali v napeti kriminalki in se vseskozi spraševali, kdo je ubil Laro Šmit. Bom pa vesel, če bodo zaznali tudi nekaj humorja in družbene kritike ter si zastavili kakšno vprašanje. Na primer: kam peljeta sedanja politična polarizacija in pomanjkanje dialoga med drugače mislečimi?«

Andrej Capobianco in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

Zasledila sem njegovo skrito željo, da bi po knjigi nastala televizijska serija. »Rad gledam kriminalne serije in bi me seveda veselilo, če bi po knjigi posneli serijo. Vendar so to v tem trenutku le sanje, očitno ne preveč skrite. Upam, da sem pri pisanju bolj uspešen kot pri skrivanju skritih želja,« se nasmeji.

Si lahko obetamo še kakšno knjigo? »Imam več zamisli, ne nujno v kriminalnem žanru. Je pa prezgodaj za kaj takega. Pri mojih letih dobiš drugo priložnost le, če si pri prvem poskusu uspešen,« se nasmeji in sklene: »Pisanje romana je bila čudovita izkušnja. Bil sem v nekakšnem transu, živel sem v svojem izmišljenem svetu. Ko sem knjigo ponovno prebral, je vsebina občasno še mene presenetila. Če bodo bralci zaznali vsaj delček veselja, ki sem ga občutil med pisanjem, bodo v knjigi uživali.«