Anton Aškerc: »Obiščite kolesarski park Navje!«

Zjutraj se pelješ v službo s kolesom, ves zadovoljen, ker ti je uspelo večer prej avto skompresirati v špranjo pred stolpnico, pa ker ti je ponoči uspelo spati ne glede na to, da vlaki spodaj vozijo kot brez voznega reda, in ker je imel sosed v sedemnajstem nadstropju ponoči konja privezanega, tako da se strop ni preveč tresel, in radio je bil prižgan na tisto zoprno točko, ko ga slišiš, a ne moreš poklicati policije, ker ni žurke, pač pa le razlika v pristopu do evropske civilizacije, če me razumete.

Vsi ljudje smo čez dan enaki, ponoči pa ne, a ne.

Torej, s kolesom se pelješ v službo, po kolesarski stezi in pravilno, in nasproti ti pripelje čudovito dekle na električnem skiroju s slušalkam v ušesih, a ne zapelje po pločniku desno od tebe, ampak prav vate.

Ko jo vprašaš, zakaj, da tako vozi, ti odvrne, kje pa da voziš ti. No, vi, moram priznati. Ni bila tista sorta, ki ji v življenju ne bo nikoli nič jasno, samo nihče ji ni dovolj obširno povedal, kaj je prav.

V resnici ne vem, koga se bolj bojim v starosti: butastih ljudi, ki jim nikoli ne bo nič jasno, ali onih, ki so v redu in nikomur nič nočejo, vendar stvari počnejo le po svoje, ker jim pač nikoli ni nihče povedal, kaj je prav.

Kaj hočeš, morda je kriva le ta cesta, ki ima čudno energijo, tu so mrtvi carji, saj se je dan prej, na drugi strani, ko sem se z biciklom peljal domov – ne čez prehod za pešce – vame izstrelil ata na kolesu in za njim otrok na gorskem kolesu s čelado, ki pokrije ves obraz.

Vsekakor je bilo dovolj blizu, da bi mali pogrnil in bi se investicija v čelado povrnila, a sva se srečno zgrešila, mali je nadaljeval v prihodnost, kjer bo slej ko prej počil v koga drugega, fotru pa se je tako in tako videlo, da je na svetu bolj samostojni naseljevalec planeta kot rezervno družbeno bitje, jasno, brez čelade na glavi.

Ni čudno, da sta se mi obe prigodi zgodili povsem blizu Navja. Navje lahko pišemo tudi z malo, saj je mitološko navje bivališče umrlih: oditi k svojim očetom v navje, piše v Franu.

Oče in sin in dekle v moji prigodi so bili živa slika mitologije, namreč, če bodo, kot so, bo oditi k svojim očetom v navje beseda, ki bo mrtvo meso postala.

Nekoč sem imel prijatelja, ki si je za take, kot je opisano v imenu dekleta in očeta in sina, vedno vzel čas in jih podučil, da kar počnejo, ni ne prav in ne lepo in da je predvsem nevarno. Reakcije ljudi so bile še v času, ko je še živel, vedno take, da niso za v časopis.

Moj prijatelj je bil poseben človek, sijajen v svojem poklicu in čist v duši, umrl pa je nesrečno zaradi zastrupitve krvi – v nekem trenutku življenja se je odločil, da ne bo več zavarovan in preprosto ni mogel k zdravnikom.

Bil je izjemen možak in neizmerno sem občudoval njegovo odločenost, da pove, kar je prav in resnica.

Navje, slovenski panteon, je osmislil arhitekt Plečnik. Jože Plečnik, ki je ob Žalah uredil tudi nekdanje ljubljansko pokopališče, je imel zanj dva predloga. Ena od zamisli je bila, da bi tega preuredili v pokopališče otrok. Druga, ki sega v leto 1932, je bila, da bi tu nastalo monumentalno svetišče, hram slave, panteon znamenitih Slovencev. To je bilo na na skrajnem vzhodnem robu nekdanjega pokopališča sv. Krištofa, ki je segalo na zahodu vse do Dunajske ceste. Na Navju danes počivajo znane osebnosti – pisatelji, umetniki, znanstveniki in politični delavci, kot so na primer Matija Čop, Josip Jurčič, Anton Aškerc, Tomaž Linhart, Fran Levstik, Valentin Vodnik, Josef Ressel, Ivan Grohar, Anton Korošec, Jernej Kopitar in mnogi drugi.

Po drugi svetovni vojni so leta 1955 začeli po načrtih Ilije Arnautovića na preostanku nekdanjega pokopališča graditi Gospodarsko razstavišče, kot načrtovano prizorišče VII. kongresa Komunistične partije Jugoslavije, ki je bil leta 1958. Cerkev sv. Krištofa so zato podrli, kar tisti čas ni bilo niti malo sporno, Gospodarsko razstavišče je bilo pač bolj nujno.

No, pa nazaj k našim kolesarjem, ki morda ne vejo, a je na Navju parkiran tudi Anton Aškerc, veliki Slovenec, ki ni preveč maral kolesarstva, predvsem med ženskami ne.

»V napačni poziciji telesa pri kolesarjenju – nagnjeno je naprej – naj bi imel posledični pritisk na klitoris v vsakem primeru zaznaven stimulativni efekt. Poleg tega pa naj bi naporno poganjanje pedal kolesarko še bolj razvnemalo, povečal naj bi se dotok krvi v območje spolnih organov«. Tako je v Slovenskem narodu (1898) zapisal Anton Aškerc, ki se je podpisal kot »vaš vdani Antikolesarjevič«.

»Četudi bi izločili vse tiste primere, kjer je bil prednji konec sedeža namenoma (!) navzgor ukrivljen, naj bi že sama pozicija sedenja žensko silila v vzburjenost. Sedenje z razširjenimi stegni naj bi po mnenju nekaterih že samo zase nudilo zadovoljiv stimulans«.

No, moje dekle je bilo na skiroju, moška, ki sem ju srečal, pa sta bila očitno moška, tako da bi se Anton Aškerc na njih ne smel jeziti, kot sem se sam.

Kljub vsemu obisk Navja priporočam vsem živim, ne glede na obliko prevoza in smer premikanja. Navje je biser, a meni se že od malega zdi, da je malček zanemarjeno in da je narod, ki pusti, da so njegovi največji parkirani tako, kot so, čuden.

Vsaj po moje. Skoraj bi zapisal, da pri nas še z živimi lepše ravnamo kot z mrtvimi, ampak žal to ni res.

V času, ko so živi mrtve spremenili v Gospodarsko razstavišče in podrli cerkev, je bilo to grdo, a če bi rekli, da so takrat z živimi ravnali grše kot z mrtvimi, bi se zlagali.

V Svetem pismu v nekem psalmu piše: »Ko njegov dih odide, se vrne v zemljo; prav tisti dan se njegovi načrti propadejo.«

Ne me basat. Kot pravijo, torej: kogar ni, ga pač ni, in je treba naprej brez njega. V prevodu: ena skrb manj.

V resnici bi lahko Navje povečali in bi bil ljubljanski sejem še večji; delček prostora bi bil lahko vseeno namenjen izobraževanju kolesark in kolesarjev, zato da bi po neumnem in prekmalu ne ostali povsem brez načrtov.

V resnici ne vem, koga se bolj bojim v starosti: butastih ljudi, ki jim nikoli ne bo nič jasno, ali onih, ki so v redu in nikomur nič nočejo, vendar stvari počnejo le po svoje, ker jim pač nikoli ni nihče povedal, kaj je prav.