Anton Padovanski, eden najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov

Eden najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov je sv. Anton Padovanski, goduje 13. junija. Zaradi številnih knjig in osebnih vrednot je dobil naziv cerkveni učitelj.

Rodil se je leta 1195 v Lizboni na Portugalskem, in sicer v ugledni, bogati plemiški družini kot Fernando Martins de Bulhões, ime Anton je dobil, ko je vstopil v frančiškanski red. Še prej, pri komaj petnaj­stih letih, je stopil med avguštinske redovnike, kjer so ga med preučevanjem Svetega pisma navdušile ideje sv. Frančiška Asiškega. Leta 1220, leto po duhovniškem posvečenju, je vstopil v frančiškanski red, sprejel ime Anton in sčasoma, kot rečeno, postal eden največjih in najbolj priljubljenih svetnikov vseh časov. Želel je pridigati v Maroku in postati mučenik, a je na poti zbolel in se bil prisiljen vrniti na Portugalsko. Na poti je ladja skrenila s smeri in pristal je na Siciliji, zaradi slabega zdravja je ostal v Italiji. Leta 1221 je v Assisiju srečal sv. Frančiška, ki mu je zaupal službo pridigarja. Teologijo je učil v Italiji in na jugu Francije, ker je dobro govoril francosko, tam je pridigal med letoma 1225 in 1227, in sicer o ponižnosti, potrpljenju, ljubezni do drugih. Spremljali so ga številni čudeži, predvsem ozdravljenja. 1227. se je vrnil v Italijo, takrat je pisal Sermones dominicales, Nedeljske govore, in sicer v latinščini. Napisal je tudi znamenito besedilo o izpolnjevanju Jezusovih zapovedi.

Upodabljajo ga kot mladega frančiškana z detetom Jezusom v naročju. FOTO: Getty Images

Zadnja leta svojega življenja je živel v Padovi, kjer je njegove pridige poslušalo tudi do 30.000 ljudi na dan. Leta 1231 se je umaknil na posestvo blizu Padove, k prijatelju. Umrl je 13. junija v bližnjem samostanu, star je bil 36 let. Po njegovi smrti se je na njegovo priprošnjo zgodi­lo veliko čudežev in nenavadnih stvari, zato ga je papež Gregor IX. le enajst mesecev po smrti razglasil za svetnika. Leta 1946 ga je Pij XII. razglasil še za cerkvenega učitelja. Več legend je povezanih z njegovo smrtjo: ko je umrl, pravi ena, so na ulicah zajokali otroci, po drugi so zazvonili cerkveni zvonovi, kar sami od sebe. Tretja je povezana z njegovim jezikom: pokopali so ga v kapeli, ki je pozneje postala del večje bazilike, njegov jezik, čeljust in glasilke so simbolno izbrali kot relikvije za čaščenje (kot je bila tradicija v srednjem veku), bile so v velikem relikviariju. Ko so tri desetletja po njegovi smrti izkopali posmrtne ostanke, je bil le jezik videti nespremenjen: še eno znamenje njegovega daru pridiganja.

Upodabljajo ga kot mladega frančiškana z detetom Jezusom v naročju, z lilijo, oslom, s skrinjo z zakladom, s križem ali ribami. Slednje temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja: želel je pridigati ljudem, a ga skoraj nihče ni poslušal, nenadoma pa so ribe iz morja pomolile glave in mu prisluhnile, zaradi česar so se spreobrnili vsi prebivalci Riminija, pravi legenda.

Sv. Anton Padovanski je zavetnik frančiškanov, zaročenih in poročenih, žena, otrok, ubogih in ponižanih, pekov, je priprošnjik pri iskanju izgubljenih reči.