Naslov je sicer tehnično pravilen, a zveni kot izjava najbolj zagrizenih teoretikov zarote: noben astronavt ali kozmonavt v človeški zgodovini ni zapustil Zemljinega ozračja, pa naj gre za Jurija Gagarina, Neila Armstronga, Valentino Tereškovo in Sunito Williams ali pa vesoljska turista Katy Perry in Williama Shatnerja. Čeprav Mednarodno vesoljsko postajo (ISS) dojemamo kot del vesolja, se v resnici še vedno premika po Zemljini atmosferi na višini 400 kilometrov in je izpostavljena gravitaciji, ki dosega okoli 90 odstotkov gravitacije na površju našega planeta. Hec je v tem, da je ISS v orbiti v neprekinjenem stanju prostega pada, kar povzroči navidezno breztežnostno stanje.

Ruski kozmonavt Oleg Kononenko med vesoljskim sprehodom pri ISS FOTO: Nasa

»Ko razmišljamo o ozračju, v katerem živimo in dihamo tukaj na Zemlji, se to ne konča tik nad našimi glavami. Ne konča se na Mount Everestu. Ne konča se tam, kjer letijo letala. Sega vse višje in višje ter postaja vse redkejše. In še vedno je prisotno na zelo veliki višini,« pojasnjuje Doug Rowland, strokovnjak za heliofiziko pri Nasi. »Na višini Mednarodne vesoljske postaje – le nekaj sto kilometrov nad Zemljo –, je še vedno dovolj zraka, da jo trenje upočasnjuje. In če je ne bi ponovno pospeševali z raketami, bi se zaradi zračnega upora vrnila na Zemljo.«

Kje je meja

Stvar je v tem, kako definiramo ozračje. »Čeprav ni jasne meje med koncem Zemljinega ozračja in začetkom zunanjega vesolja, večina znanstvenikov za označevanje prehodne točke uporablja mednarodno priznano ločnico, znano kot Karmanova črta, 100 kilometrov nad Zemljinim površjem; pod to točko je 99,99997 odstotka Zemljinega ozračja,« pojasnjujejo pri Nasi. »Študija iz leta 2019, ki je uporabila podatke vesoljskega plovila SOHO Nase in Evropske vesoljske agencije, pa nakazuje, da se najbolj oddaljeni deli Zemljinega ozračja – oblak vodikovih atomov, imenovan geokorona – dejansko lahko raztezajo skoraj 629.300 kilometrov v vesolje, daleč onkraj Lunine orbite.«

Študija je ugotovila, da je na višini okoli 60.000 kilometrov nad Zemljo še vedno okoli 70 vodikovih atomov na kubični centimeter. Celo ko so astronavti stopili na Luno, so bili še vedno znotraj našega ozračja, čeprav se količina vodika na Lunini razdalji zmanjša na približno 0,2 atoma na kubični centimeter. Z analizo podatkov vesoljskega plovila SOHO je ekipa ugotovila, da se Zemljino ozračje razteza na približno 50-kratnik Zemljinega polmera.

Zemljina atmosfera se razteza dlje, kot bi si mislili. FOTO: Nasa

»Luna dejansko leti skozi Zemljino ozračje,« je ob predstavitvi študije dejal Igor Baljukin z ruskega Inštituta za vesoljske raziskave, glavni avtor članka. »Tega nismo vedeli, dokler nismo analizirali podatkov, ki jih je že pred več kot dvema desetletjema opravil SOHO.«

Zadeva se še bolj zaplete zaradi dejstva, da sta tako Zemlja kot Luna tehnično gledano znotraj Sončevega ozračja. »Če se vprašamo, kje se začne vesolje, je odgovor odvisen od našega zornega kota. Če želimo vedeti, kje se konča ozračje, je to približno 640 kilometrov nad nami. A prostor nad tem ni prazen – poln je vseh vrst zanimivih stvari,« je sklenil Doug Rowland.