Avsenikova glasba me je začarala
Luka Sešek, fant doma izpod Šmarne gore, se je pred dvema letoma, sredi epidemije, pridružil Ansamblu Saša Avsenika (ASA) in dostojno nasledil tako nekdanjega pevca Franca Koširja kot tudi Alfija Nipiča. V kratkem času se je naučil skoraj sto besedil Avsenikovih skladb, okoli 70 jih že zna tudi v nemškem jeziku, čeprav nikoli prej ni poslušal harmonike, kaj šele pel polk in valčkov.
Kakšni ste bili kot otrok? Zdi se mi, da zelo razposajeni.
Drži, bil sem zelo razigran in že pri štirih letih sem imel več svojih for. Zelo rad sem govoril, še raje nastopal. Ampak preden sem stopil pred občinstvo, običajno s svojo plastično trobento, so me morali vedno napovedati in mi nameniti aplavz. Verjetno sem imel to po očetu, ki je znan radijski napovedovalec, povezoval je tudi številne druge dogodke in koncerte. Skratka, z mano ni bilo nikoli dolgčas.
Ste starejši brat dveh mlajših. Kako ste se razumeli kot otroci, ste bili zavezniki?
Zelo smo se razumeli in bili zelo povezani, še bolj kot v otroštvu pa skupaj držimo zdaj. Ponosen sem na oba, Miho in Jana, ki sta pred kratkim odprla lastno brivnico. Vedno sem si želel, da bi skupaj uživali in si zaupali, ko bomo enkrat vsi prišli k pameti.
Kdo od vas jih je največkrat slišal od mame in očeta in zakaj?
Seveda sem bil to jaz. Tudi kadar smo bili sami doma, sem imel jaz vso komando v svojih rokah. Tudi če mi ni bila dodeljena.
S to pozitivo ste verjetno dobro shajali. A ob rojstvu ste staršem povzročili tudi kar veliko skrbi in strahu, saj menda nista vedela, ali je z vami vse v redu, kajne?
To drži. Rodil sem se namreč s krivima kazalcema in zdravniki niso točno vedeli, kaj to pomeni. Mami so rekli, da jo bodo poklicali in povedali, kako in kaj. Minil je mesec dni, klica iz bolnišnice pa ni in ni bilo. Potem pa je kar sama poklicala in vprašala, pa so ji rekli, da je z menoj vse v najlepšem redu.
Ste bili kdaj zaradi tega deležni kakšnih opazk?
Moram reči, da nikoli. Sem pa bil vedno znan po vragolijah in tudi v osnovni šoli sem bil med najglasnejšimi.
Vas je oče Jure Sešek kakor koli zaznamoval, spodbujal k nastopanju in vas navdušil tudi za narodno-zabavno glasbo?
Pri nas v družini smo od nekdaj imeli princip, da nihče ni nikomur ničesar forsiral. Tudi ko sem jaz začel svojo samostojno pot, nismo nič pametovali. O tem, kaj kdo počne, se nismo veliko pogovarjali, vsak se je držal le svojega posla. Sem pa že kot otrok poslušal radio, spreminjal postaje, vmes govoril, vrtel glasbo, kot nekakšen mini didžej. Tako da, ja, nekaj sem gotovo pobral tudi od očeta.
Dejansko pa ste glasbeno pot začeli v pop glasbi in se v javnosti prvič pojavili v muzikalu Mamma mia.
Drži. Predvsem sem takrat spoznal ogromno ljudi, od Gojmirja Lešnika - Gojca do Jureta Franka, Simone Vodopivec, pa Uroša Smoleta in še veliko drugih. Mamma mia je bila zame gotovo ena od odskočnih desk in ima zasluge, da sem danes tu, kjer sem.
In potem je prišel na vrsto šesti šov Znan obraz ima svoj glas, v katerem ste se dokazali v številnih preobrazbah. Katera vam je bila najljubša?
Največkrat se spomnim preobrazbe v Louisa Armstronga, ki mi je bila res pisana na kožo, sicer pa je bila vsaka posebna izkušnja. Tak šov ti precej dvigne samozavest, tudi meni jo je. Dejansko pa, ko enkrat prideš čez vse te avdicije na televiziji, to pomeni, da nekaj znaš. Skratka, to je dobra priložnost, ki je ne kaže zamuditi.
S katero znano glasbeno zvezdo pa bi zapeli v duetu, če bi imeli priložnost?
Če bi imel možnost, bi zapel z Michaelom Blakeyjem ali Justinom Bieberjem. Sploh Justina sem kot otrok zelo rad poslušal in to so bili začetku moje pop glasbene kariere. Nadel sem si slušalke ter pel in plesal na njegovo glasbo.
Po šovu ste se kot pevec pridružili skupini Proper, s katero ste veliko nastopali, bili ste tudi na Emi. Dobra izkušnja?
Super izkušnja, fante imam še zdaj rad, skupaj smo posneli eno ploščo, veliko smo preigrali skupaj, tako koncertov kot zasebnih zabav. Sem vesel, da ste me vprašali tudi to, saj tako malo obudim spomine tudi na to obdobje.
Pred dvema letoma, še v času epidemije covida, pa je prišlo povabilo Saša Avsenika, da se pridružite njegovemu ansamblu. Kdo je pravzaprav za to zaslužen, res Anže Langus?
Res. On je že takrat hodil z Moniko Avsenik, Saševo sestro, midva z Anžetom pa sva bila in sva še vedno zelo dobra prijatelja še iz obdobja muzikla Mamma mia. Potem pa je prišla korona, vse se je zaprlo, družabno življenje je zamrlo. Pojavila se je tudi depresija, takrat dejansko nisem vedel, kako naprej in ali bom sploh še pel. Anže pa mi je omenil, da Ansambel Saša Avsenika išče novega pevca, da naj se grem preizkusit. Ampak, čisto iskreno, jaz harmonike do takrat sploh nisem poslušal, kaj šele da bi pel to zvrst glasbe, do katere pa sem imel, zaradi samih Avsenikov, veliko spoštovanje. In potem mi nekega jutra zvoni telefon, na drugi strani pa je bil Sašo Avsenik. Vprašal me je, ali poznam kakšnega pevca, ki bi pel v njegovem ansamblu. Mislil sem si, kako lahko on to mene sprašuje, ko pa ve, da sem čisto iz drugih vod. Dejansko pa me je malo tipal. Potem je beseda dala besedo, šel sem na vaje, pa potem še na druge, in ko sem se enkrat usedel v njihov studio in slišal vse inštrumente okrog sebe, priznam, da me je akustična Avsenikova glasba v hipu popolnoma začarala.
In tako se je začelo …
Zelo hitro se je začelo, saj smo že zelo kmalu posneli nov valček, pa sprva sploh nisem dobro vedel, kako naj ga pojem. A sem veliko vadil in res padel noter.
Pa ste razmišljali kaj o tem, da ste se tako rekoč čez noč prelevili v pevca najbolj priljubljenega narodno-zabavnega ansambla doma in v svetu?
Sam sebi sem rekel: glej, mlad si, tole je zate priložnost. Zgrabi jo in plavaj. In plavam še zdaj. Kmalu bo tretja sezona, kar smo skupaj, in super se imamo. Vedel sem, da bomo ogromno igrali in tudi potovali, da bom spoznal ogromno novih odrov in tudi ljudi.
Rekel sem si: mlad si, tole je zate priložnost. Zgrabi jo in plavaj. In plavam še zdaj.
Kako dolgo pa ste se učili tekste in koliko Avsenikovih skladb ta hip že znate? Ali še imate na odru kakšno pomoč, če je potrebno?
Če potrebujem pomoč, imam na odru tablico. Imam pa že od nekdaj fobijo s teksti. Skrbi me, da bom kaj pozabil. A po toliko igranjih, lani smo imeli okoli 170 nastopov, sem se na to že navadil in me to niti ne skrbi več. V tem času sem se tudi že naučil ogromno tekstov. Kako? Doma sem se usedel za mizo in si tekste prepisoval. To mi je najbolj pomagalo pri pomnjenju. Prav tako sem do potankosti analiziral Alfija Nipiča. Zgodba zase so nemški teksti, saj se nemščine nikoli nisem učil in moja izgovorjava je bila na začetku obupna. Sašo mi je dal tekste, ki sem jih jaz bral, se posnel na telefon in mu jih preposlal v poslušanje. On je to poslušal, preanaliziral, popravil in mi poslal nazaj, da sem vadil. In danes se lahko pohvalim, da že znam okoli 70, 80 nemških skladb.
Zdi se, da ste dostojno nasledili nekdanje prepoznavne Avsenikove pevce, kot sta bila Franc Košir in Alfi Nipič. Dejansko ste lani na koncertu v Cankarjevem domu perfektno odpeli tudi Koširjevo skladbo Popolna zmeda, ki je zaradi gostote teksta in hitrosti gotovo ena najbolj zapletenih.
(smeh) Jaz drugače velikokrat vadim petje kar v avtu, zelo rad pa tudi hitro govorim … In tedne pred koncertom, ko sem vedel, kaj bo na repertoarju, sem veliko vadil prav to skladbo. Mene je navdušila, ker je v njej veliko življenja. In, ja, vesel sem, da mi je uspelo z njo navdušiti tudi druge.
Dobro sta se ujela tudi s pevko Lucijo Selak in seveda vsemi drugimi člani ansambla. Je to pomembno?
Zelo. Mene zagotovo ne bi bilo pri tem ansamblu, če se ne bi tako odlično razumeli. Vsi smo na odru hkrati in vsi se zavedamo, da delamo za isti cilj, torej, da zadovoljimo publiko. Pa čeprav smo kdaj tudi slabe volje in imamo težke dneve, ker – kdo jih pa nima? A kljub temu vse to premagujemo skupaj in ta naša povezanost se čuti tudi navzven. Ko smo na odru, damo od sebe vse stoodstotno, ne glede na to, ali je pod odrom nekaj sto ali več tisoč ljudi.
Mene zagotovo ne bi bilo pri tem ansamblu, če se ne bi tako odlično razumeli.
Kako so vas sprejeli oboževalci Avsenikov v tujini?
Oni so še zelo navezani na stare Avsenike in tudi na Alfija Nipiča. A jih moja barva glasu na srečo zelo spominja nanj in tudi moja pojava na odru jih navduši. Nasploh pa so Nemci in še zlasti Avstrijci zelo hvaležna in dobra publika.
Kdo v ansamblu velja za največjega šaljivca?
Sam se zelo rad šalim in držim klapo skupaj, kadar je priložnost. Smo pa kar vsi hudomušni, tudi naš klarinetist Tommy Budin, ki je bil sprva malce zadržan, se je zdaj odprl kot en prelep cvet.
Nekoč ste rekli, da je Sašo Avsenik najboljši šef. To še drži?
Seveda. Saša zelo spoštujem, saj je to človek, ki je ostal na realnih tleh, čeprav prihaja iz družine, ki je bila vselej deležna velike medijske pozornosti. On se nima za nič več kot drugi, preudaren je, vem, da je tudi krasen družinski človek.
Po napornem decembru ste si tudi člani ASA vzeli čas za dopust. Kam ste šli vi?
Z družino smo se po dolgem času potepali po Egiptu, pili koktajle, jahali kamele in se malo potili na soncu. Najlepše je bilo telefone pustiti v predalu in uživati v popolnem miru.
Ste trenutno s svojim življenjem zadovoljni?
Zelo sem zadovoljen in vesel sem, da sem tudi zdrav. Od nekdaj sem si želel živeti od glasbe, stati na odru in zabavati ljudi, in to mi za zdaj uspeva.
Kako se vas dotaknejo razne krivice in človeške usode, tudi tragične nesreče?
Če sem iskren, zelo malo spremljam novice, a seveda nekatere pridejo do nas. Presrečen sem, da živim v Sloveniji, kjer je mir in doslej nismo imeli kakšne večje naravne katastrofe. Upam, da tako tudi ostane.
Verjamete v usodo?
Seveda. A bolj kot v usodo v to, da se vse zgodi z določenim namenom. Tudi moja mami je vedno rekla in še vedno reče, tako bo, kakor nam je namenjeno. Tako je in bo.
Bolj kot v usodo verjamem, da se vse zgodi z določenim namenom.
