Baba me je poklicala (bognedaj, da bi crknu telefon)
Na seznamu najljubših izletov fast foot, na hitro, ko ni veliko časa, imam gorsko progo, idealno za polnjenje baterij. Alpinistom in gornikom je absolutno prelahka, saj je prekratka in brez spoštovanja vredne nadmorske višine, za sprehajalce brez kondicije pa pretežka, saj v obe smeri vendar vzame dve uri in tudi ni čisto ravninska. Čeprav leži v takozvanem koščku raja, tamkaj ni ne zagrizenih planincev ne zasanjanih romantikov. Mirno je celo poleti, ko je lahko nadležna gneča le par sto metrov zgoraj ali spodaj, levo ali desno. Tedaj na vsakem koraku brni: brdan, brdan, dan, dan, brdan, dober dan ... V hribih se namreč pozdravlja mimoidoče. To včasih paše, ko želiš biti sam s svojimi mislimi, je pa lahko čisto odveč.
Ko je mrtva sezona, kot je bila tokrat, pa tam ne srečam žive duše. Tudi tokrat je nisem, razen če jo imajo tudi srne. Dušo. Potem sem srečal tri. No, in svojo. Navdušen nad mirom in lepoto narave sem se pomikal čedalje više, še naprej od običajnega konca poti in postanka pred vrnitvijo v dolino. Tudi fotkal sem, kar se vidi spodaj. Bilo je sonce, bil je tudi že sneg, kaj češ lepšega. In poklicala me je gora, Baba imenovana. Pred njenim naročjem sem si rekel, že fino zmatran: samo še malo pojdi, do tistega prehoda med skalami ob samem vznožju. Boš domov poslal en lep selfie. Samo še to …
Med skalami se ni več videla nobena cesta, slišal noben avto, ne žaga v gozdu na drugi strani doline. Za mano in nad mano mogočno skalovje. Vse pripravljeno na zadnji škloc, ko se je na telefonu izpisalo »Izklaplja se …«. Zasvetila je še rdeča lučka, potem pa vse črno je bilo. Pametna napravica je mrknila. Očitno sem preveč fotkal, pa mraz stopinjo pod ničlo in baterija, ki je bila še pred vzponom na 60 odstotkih, se je spraznila hitreje od pričakovanj.
Na srečo sem bil pod goro, ne na njej, ampak občutek ni prijeten, ko veš, da sredi skal in snega ne moreš nikogar poklicati. Ko nato po srečnem spustu na izhodišče spoznaš, da je crknil še daljinec, s katerim odpiraš avto (kjer bi lahko napolnil telefon), pa – panika. V kateri seveda pozabiš, da je v daljincu skrit avtomobilski ključ za prav take primere. Peklenski scenarij, Murphyjev zakon sredi raja. Sonce je šlo dol, le kje bo še kaj odprtega v ponedeljek konec novembra.
Seveda je zaprta tudi gostilna (kjer si se že tolikokrat okrepčal po prihodu z bližnjih vrhov), toda kot po čudežu ti odklene legendarni oštir (ki je že v pokoju in je prišel v lokal samo nekaj iskat). Med šopom kablov najde celo polnilec, ki paše na tvoj izpraznjeni telefon, natoči šnopček in te za nameček odpelje do parkirišča in avta, ki ga zdaj ogreti daljinec z lahkoto odklene. Jah, ko se ena vrata zapro, se druga odpro. Naj živi mrtva sezona.
