Babica ga je skušala zadušiti, oče ga je vrgel v bazen

Filmski režiser, scenarist, montažer, igralec, glasbenik in slikar, Ljubljančan s stalnim bivališčem v Višnji Gori sledi srcu, premaguje svoje demone. Ljudem, ki jih je zaradi strastne narave nehote prizadel, se je opravičil. Tak je Vinci Vogue Anžlovar tudi 30 let od kultnega filma Babica gre na jug.

Kako na takratno ustvarjanje gledate zdaj?
Na to ustvarjanje gledam kot na ljubega otroka, ki je dobil novo igračo. Nepopisno veselje do ustvarjanja, vera, da je vse mogoče, čudenje, navdušenje – vse to je bilo prisotno ves čas snemanja. In seveda z menoj v peskovniku še drugi otroci, vsi prvič na filmu, brez katerih izziv ne bi bil izpolnjen. Film je nastajal v dramatični socialno-politični atmosferi in je bil posnet v avgustu in začetku septembra 1991, premiera pa je bila 17. decembra istega leta. To ga kronološko umešča kot prvi celovečerni film samostojne Slovenije, je edini v vsej zgodovini, ki so ga 100-odstotno financirali tuji vlagatelji, tehnično gledano pa prvi v dolby stereo tehniki.

Ob 30-letnici filma vas je sprejel predsednik države Borut Pahor.
Vabilo predsednika je bilo zame velika čast in hkrati potrditev korajže za tako pogumni projekt. Pogovor je bil izjemno sproščen in poudaril je, da je pomembno ob obletnici osamosvojitve omeniti tudi kulturne in športne presežke in ne zgolj vojaško-političnih.

Pravkar ste se vrnili iz Severne Makedonije.
V Makedoniji sem bil na ogledih terena in v pogovorih s tamkajšnjimi koproducenti in tehničnimi izvajalci. Lepota narave, kjer bomo septembra končali snemanje filma Dedek gre na jug, me je presunila. Žal nad vsem visi temna senca epidemiološke slike in abstraktnih odločitev njihove in naše vlade.

Kakšna je zgodba filma Dedek gre na jug?
Tako kot vsi moji filmi tudi Dedek gre na jug govori o pravi ljubezni in iskrenem prijateljstvu (en film je govoril o odsotnosti le-teh). Osnovna zgodba je o jazz glasbeniku (Boris Cavazza), ki je zaradi spleta okoliščin (balkanska vojna) izgubil stik s svojo ljubeznijo (Ksenija Mišič) in s tem smisel vsega, kar je počel do tedaj. Po tridesetih letih ga iz bolnišnice ugrabi njegov najboljši prijatelj (Vlado Novak), ki po naključju najde njen novi naslov. Prijatelja se odpravita proti jugu bivše skupne države, a jima pot, ki je sicer načrtovana mirno, prekriža romsko dekle Esma (Zala Đurić Ribič), ki je bila priča umoru. Ko ji naša junaka poizkušata pomagati, pa se zgodba zaplete. Esmo zasledujeta poklicna morilca Esad (Nenad Tokalić - Nešo) in Miki (Maruša Majer) in naša družba se znajde v vrtiljaku kriminalke, glasbe, emocij, filozofije in pristnih odnosov. Primer preiskujejo tudi slovenski kriminalisti (Jonas Žnidaršič, Dario Varga in Primož Pirnat). Na njihovi poti srečamo še niz vrhunskih igralcev iz drugih bivših republik (Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić in drugi).

Snemanje je bilo vmes prekinjeno.
Film bi morali začeti snemati konec maja nesrečnega leta 2020. Zaradi koronomanije se je začelo avgusta tega leta, a ne brez zapletov – država namreč ni spoštovala pogodbenih obveznosti, zakonov in drugih svojih zapisanih pravil, in tako je moj producent Branislav Srdić vzel kredit, da smo snemanje začeli avgusta. Zanimivo je, da banka za zavarovanje kredita ni zaupala pogodbi, podpisani s strani državnih institucij, in je producent zato za zavarovanje zastavil svojo hišo. Verjel je namreč, da se bo situacija z zavlačevanjem izplačil prej ali slej umirila – pa se ni. Tako smo leta 2020 posneli le eno tretjino filma in v strahu trepetali, kako naprej. Zadnji dan prekletega leta je Slovenski filmski center le nakazal drugi in tretji obrok dogovorjenih sredstev, a težav še ni bilo konec. Nova pošiljka epidemije nas je stisnila v kot in drugo tretjino filma smo tako posneli maja 2021. Med čakanjem na sredstva je igralka, s katero smo že posneli polovico prizorov, zanosila, tako da smo zadnjo tretjino filma prestavili na september.

Delali naj bi še en film? Koliko scenarijev imate v predalu?
Res je. Na razpisu RTV Slovenija za mladinski celovečerni film sem prejel največ točk med prijavljenimi, in sicer za scenarij Tartinijev ključ po literarni istoimenski predlogi Romana Kukoviča. Če bo vse po sreči, začnemo snemati v prihodnjem letu. V predalu bodisi na dokončanje bodisi uspeh na razpisih čaka še devet scenarijev, od katerih bi izpostavil Bobre po knjižni predlogi Janeza Jalna.

Vaš zadnji film, avtoportret Selfie brez retuše, je bil neposreden in zelo iskren. Vas ljudje zdaj bolje razumejo ali je več takih, ki so se naslajali ob nesreči, ki vas je spremljala?
Trudil sem se, da je bil film tragikomičen. Izrazito izražena samoironija je omilila marsikatero ost, ki bi jo sicer lahko prejel. Verjetno pomaga, da se znam iz sebe bolje delati norca kot drugi iz mene.

Dejali ste, da so vsi vaši filmi skice.
Trditev iz Selfieja, da so vsi moji filmi skice, se navezuje na to, da je za dobro narejen film potrebnih več sredstev, kot sem jih imel na voljo. To tezo utemeljujem s trditvijo, da ne moreš narisati dobrega olja na platno s svinčnikom in papirjem – a ker te ustvarjalnost žene, pač narediš skico, načrt s svinčnikom na papir, ki čaka na platno in olje. Čeprav so vsi filmi nedokončani, v smislu da jim po moje še nekaj manjka, pa so zame vsi kot moji otroci v realnem življenju. Vsak je nekaj posebnega – vsak nosi zgodbo nekega časa, in je to, kakor da me vprašate, katerega svojega otroka imam najrajši. Ljubezen je neverjetna dimenzija – v nasprotju z energijo v fiziki, ki se le ohranja s tem, da se pretvarja iz ene oblike v drugo, lahko ljubezen raste, se množi in dosega neverjetne oblike. Lahko sem do svojih filmov kritičen, a jih imam kljub temu enako rad. Kot svoje smrkavce.

Mama vas je zapustila, ko ste imeli štiri leta, za vas sta skrbela dedek in babica Dora, ki ste jo označili za pošast. Povedali ste, da vas je poskušala zadušiti z blazino, morali ste klečati na koruzi, tepla vas je z iztepačem.
Označil sem jo za psihopata. V javnosti se je trudila vzdrževati idilično in urejeno podobo, a je v ozadju trpinčila psihično in fizično tako mene kot dedka in očeta, a se je na žalost moj oče nalezel vseh simptomov. Moja mati pa je poseben lik, ki potuje nekje po vesolju in vsake toliko pošilja sporočila na zemljo v slogu majorja Toma iz pesmi Davida Bowieja: »Planet earth is blue and there’s nothing I can do …«

Tudi oče je bil nasilen, kot triinpolletnega dečka, popolnega neplavalca, vas je vrgel s skakalnice bazena na Kodeljevem. Ste pred njegovo smrtjo razčistili stvari?
Žal je bil trmast do konca. Njegova partnerica mi je po njegovi smrti povedala, da je sledil vsemu, kar delam, da je s ponosom govoril o meni in da me je imel rad na svoj žalostni način. In kljub temu me je kakšen mesec pred smrtjo, pred operacijo, poklical in pogovor začel z besedami: »Saj te ne maram, ampak samo da veš, da sem stvari uredil tudi zate …«

Ko ste se borili za preživetje, potrebovali delo, med vsemi, ki jih poznate, ni bilo kolega ali prijatelja, ki bi priskočil na pomoč. So vas pustili na cedilu?
Zaradi ponosa sem se malo delal, da pomoči niti ne potrebujem tako zelo, nekaj pomoči pa je tudi prišlo – tudi iz popolnoma nepričakovane strani. Predvsem se nisem hotel dodatno zadolževati – dolg iz leta 1993, ki ni nastal po moji krivdi v zvezi s snemanjem ameriškega filma, mi še vedno visi nad glavo. Odplačal sem ga štiri petine, potem ko je z 8000 nemških mark narasel na vrtoglavih 54.000 evrov. Hkrati sem še kar skromen in ne potrebujem veliko za življenje.

Kako gledate na dejanje stanovskega kolega Borisa Kobala, ki se je podpisal pod tuje avtorsko delo? So ga ljudje preostro obsodili, niti njegovi kolegi niso pokazali veliko empatije?
Huh, težko sem zdaj neka moralna avtoriteta na tem področju in ne bi metal prvega svetopisemskega kamna, zdi pa se mi vseeno drugače, če lažeš in kradeš, kot če narediš poslovni spodrsljaj. Meni, v nasprotju z Borisom, zavarovalnica noče oprostiti spodrsljaja.

​

Zoper igralca Matjaža Tribušona je bila na tožilstvo podana kazenska ovadba zaradi spolnega nasilja. Kaj menite, je s tem domnevnim dejanjem pokopal svojo kariero, tudi če bo ovadba zavržena ali če bi ga sodišče spoznalo za nedolžnega?
Spet je to spolzek teren, ki premore celo malho hipokrizije. Medtem ko je na Matjaža letel progrom na podlagi insinuacij, je Drama gostila Jana Fabreja in Festival Placida Dominga. Če vprašaš strica Googla v zvezi z njima in spolnim nadlegovanjem, bo našel veliko več rezultatov kot v zvezi z Matjažem. Pa ne poskušam relativizirati povezav – Matjaž je izobčen, preostala dva oboževana in (pre)cenjena – vsaj v finančnem smislu. Strinjam se, da je samo ja ja in da je ne ne – a vendar v paritvenem plesu včasih nastopa skrivnostni mogoče, ki včasih prestopi meje in se izrodi v nekaj, česar si kdo od vpletenih ni želel. Kot na primer smrt, v primeru Gašperja Tiča. Kje je meja šopirjenja s pisanim perjem in dejanskega naskoka pri pticah? Po nešteto izkušnjah smo očitno še vedno nepismeni v govorici telesa oziroma včasih govorimo v drugih jezikih. Verjamem, da se je že komu zgodilo, da je izvedel, da je bil za nekoga skrita ljubezen in da so bila čustva obojestranska, pa je bilo telo mutasto in srce prestrašeno … Verjetno je to zares relativizacija, a upal bi si trditi, da imajo izjemni posamezniki obeh spolov tudi zelo izraženo slo, ki jo bodisi obvladujejo bodisi podivja do prav tako izjemnih razsežnosti. Tako je povprečne strasti laže držati v kletki sprejemljivega in moralizirati o mejah dobrega okusa. Verjamem, da je v spolnosti dovoljena vsa svoboda, ki ne posega v svobodo ali voljo drugega. In mogoče mogoče ni dovolj izjasnjena volja.

Ste oče štirih otrok in dedek.
Ja, Rosa ima 36 let, Carlo Inti 18, Kolja 14 in Jon 11, to so moji otroci, srečni deteljici pa se je pridružil še vnuk Anuk, ki bo imel naslednji mesec tri leta. Razen Intija, ki že vstopa v svet odraslosti in smo preostali zanj trenutno otročji, se skupaj neizmerno zabavamo. Letos smo bili na morju, jaz prvič po šestih letih, in bilo je nepopisno lepo. Zame je cela zmaga, ko si z otroki lahko prijatelj, a jih vseeno lahko vodiš in jim pomagaš z izkušnjami. Želim si, da bi mlajša lahko naučil dobro leteti do trenutka, ko bosta zrela zapustiti gnezdo. Če me vprašate, na kaj sem v življenju najbolj ponosen, je odgovor na dlani.

V kakšnih odnosih ste z nekdanjimi partnericami?
Če sprašujete za matere mojih otrok, je razmerje 2 : 1. Z dvema smo iskreni prijatelji, s tretjo pa sem že drugič na sodišču. Tudi drugače je razmerje z bivšimi močno v korist dobrih odnosov. Slabih izkušenj je manj kot prstov ene roke.

Imate življenjsko sopotnico?
Trenutno so prioriteta otroci in moje ustvarjanje. Ubijajo me kompromisi in prilagajanje, včasih se to začne že pri dogovorih za prvi zmenek. Všeč mi je, če se stvari zgodijo spontano. In ko se bodo zgodile spontano, bo verjetno pravi čas za novo zgodbo.

Vam je uspelo diplomirati na visoki šoli za risanje in slikanje?
Žal je diploma na Visoki šoli za risanje in slikanje Arthouse, ki jo vodi dragi Mladen Jernejec, sovpadala s težkimi trenutki v življenju (sodišče, taksi …). Malo me je sram zaradi vse pomoči, ki mi jo je Jernejec ponudil, a ko se je končalo obdobje, ko sem vozil taksi, se je že začel nov film. Diplomo imam že strukturirano in čaka na malo mirnejše obdobje. Posebnost Arthousa je, da je odprt za vse starostne skupine in omogoča odlično vodenje tako tistim, ki bi želeli izraziti svojo že domišljeno vizijo, kot tudi tistim, za katere sta čopič in platno neznano orodje za izražanje. Tako da se mi še ne mudi.

Še igrate šah? Kdo je vaš najljubši nasprotnik? Kdo zmaguje?
Če še diham, me sprašujete? Seveda igram šah in najljubši nasprotnik sem sam. Če premagam samega sebe, dobim hkrati zlato in srebrno kolajno. Šalo na stran: igram z naključnimi igralci in trenutno imam algoritem iskanja nasprotnika nastavljen tako, da mi išče samo tiste, ki so bolje rangirani od mene. Moj trenutni rating je okrog 2150, kar me uvršča med dobre klubske igralce. Izjemno rad rešujem tudi šahovske probleme – vsaj eni problemi, za katere je gotovo, da se jih da rešiti. V živo sem v zadnjem času največkrat igral z Jonasom. Za zdaj vodim, a je zelo zagrizen.

Kako vidite svojo prihodnost? Ste na pragu 58. leta, v kaj verjamete, v kaj ne verjamete več?
Moja kratkoročna prihodnost so otroci in film, dolgoročna pa barka in odkrivanje Mediterana na novo. Ne verjamem več v Božička, verjamem pa, da je že čas, da ga nekdo kakovostno nadomesti. Zares verjamem v pravo ljubezen in iskreno prijateljstvo. V čast mi je, da sem vsega deležen v izdatni meri.

Kdaj in kje si bomo lahko ogledali film Dedek gre na jug?
Prihodnje leto, in to v kinu. Prave filme se gleda namreč v kinu. O točnem datumu in lokaciji vas še obvestim in seveda povabim. Bo pa 17. decembra letos (v Kinoteki, op. a.) svečana projekcija ob počastitvi 30. obletnice premiere filma Babica gre na jug.