Basovizza

Pri spomeniku na gmajni pri Bazovici je bila v nedeljo, 11. septembra, slovesnost v spomin na štiri slovenske rodoljube, ki so jih tam ustrelili pred 92 leti. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon je dejal, da se je vredno boriti za popravo krivic pa tudi za sožitje. Če bomo enotni, je Evropa sposobna premagati tudi ta nenavadni čas, je Slovenska tiskovna agencija povzela slavnostnega govornika. Petnajstega septembra praznujemo Dan vrnitve Primorske k matični domovini.

Dva tedna pred datumoma, ki sta tako pomembna za Primorce in Slovence, sem bil na izletu na Krasu. V Lipici smo si sposodili električna kolesa in se s pomočjo baterij izstrelili v Živi muzej Krasa, kot se imenuje preplet čudovito speljanih poti na mejnem pasu med Slovenijo in Italijo. Tam je tudi eden najlepših prehodov državne meje, kar jih poznam. Brez uradnega mejnega prehoda. Kamniti kolovoz, ki se na naši strani imenuje Bazoviška cesta, čez mejo pa Via Srečko Kosovel, kolesarje in pohodnike iz krasne narave pripelje naravnost v italijansko mestece Bazovico. Italijani to slovensko ime pišejo Basovizza. Enemu od članov naše kolesarske ekipe je tam začelo nevarno opletati sprednje kolo. Kot naročen je bil par sto metrov naprej ob cesti kolesarski servis, in to celo odprt. Aleluja!

Kadar koli se znajdem v »slovenskem« kraju v Italiji, Avstriji ali na Hrvaškem (v Porabju na Madžarskem žal še nisem bil) – sem vedno v zadregi: ali naj poskusim po slovensko (saj tod vendar živijo naši rojaki, ponosni, da so Slovenci) ali sem raje tiho. No, angleško govoreči turist.

»Helou! Ahm … govorite slovensko?« sem negotovo nagovoril možakarja na dvorišču. »Maljo,« mi je kratko odvrnil, kar ni pomenilo, da malo, ampak da v bistvu ne. Seveda ne govori. Zato sem mu internacionalno razložil, kaj nas tare, in prijazni Giuseppe (upam, da ni bil Janez) je potem v dveh potezah vešče pričvrstil kolo, ki se je nevarno odvilo in razrahljalo na razriti cesti.

Servisirani in zlakotnjeni smo se zasidrali v bližnji gostilni slovensko zvenečega imena in v ulici, poimenovani po našem zamejskem pesniku. Via Igo Gruden. Za to pizzerio in trattorio v spletnih vodnikih piše, da goji italijansko in slovensko kuhinjo, v komentarjih sem zasledil, da imajo dobre čevapčiče. To slednje rad verjamem, saj je imel član posadke oblečeno majico z logotipom nogometnega kluba Crvena zvezda iz Beograda. Ampak od slovenskosti lokala pa niti es, če izvzamemo ljubljanski zrezek na meniju. Jedilnik v italijanščini, angleščini in nemščini, natakarica pa (se dela da) ne razume jezika svojih sokrajanov in sosedov. Kar je skrajno čudno, kajti, kdo bi se branil slovenskih gostov, ki bi jih zaradi bližine meje in manjšine lahko bilo tu kar precej. No, morda jih je vseeno dovolj ali pa si jih niti ne želijo. Čeprav ... Do mene so bili zelo prijazni, še zlasti ko sem odhajal in pustil še tringelt.

Polni čezmejnega razumevanja in spoštovanja smo se vrnili v domovino. Ko smo zavili s Krasa proti domu, nas je ob (slovenski) cesti pozdravil še pano v slovenščini, ki je oglaševal – Basovizzo. Ne Bazovice. Arrivederci.