Bernard iz Offide, mož nepretrgane molitve

Bernard iz Offide se je rodil kot Domenico Peroni leta 1604 v Offidi v osrednji Italiji. Offida je imela šest verskih trdnjav, tj. samostanov, v katerih so živeli kontemplativne benediktinke, observanti, konventuali in kapucini, samotarji sv. Avguština in oratorijanci, ki so skrbeli za mladino. Bernardovi starši so bili kmetje, imeli so osem otrok, tretji med njimi, Dominik, pa je bil nekaj posebnega. Bil je izredno blage narave. Nase je rad sprejemal delo, pa tudi kazen namesto bratov in sester. Pri osmih letih je začel pasti ovce. To je najraje počel, kajti tedaj je lahko v miru molil. Če so bili z njim drugi pastirji, pa so tudi oni morali moliti, saj jim je dokazal, da dokler molijo, se ovce nikoli ne razgubijo.

V samostanu

Cerkev Bernarda blaženega v Offidi FOTO: turismoffida.com

Rad je zahajal v kapucinsko cerkev in tam občudoval pobožnost bratov. Pri 22 letih je tudi sam pristopil h kapucinom, kjer je dobil ime br. Bernard iz Offide. Po končanem noviciatu je opravljal razne službe: bil je kuhar, bolničar, vrtnar, vratar in dolga leta pobiralec miloščine. V vsaki službi so bili bratje z njim zadovoljni, saj je vse opravljal v duhu pokorščine in ljubezni in zelo vestno. Povsod je z brati tekmoval v bogoljubnem življenju. Vsakomur je znal dobro svetovati in ga spodbuditi. Svoje nauke je vedno končal z istimi besedami, tako da so jih mnogi znali že na pamet in skupaj z njim nadaljevali: »Držite se Boga! Bojte se Boga. Ljubite Boga. Bežite pred grehom. Ostanite dobri!« Misel, ki ga je vodila v življenju, je bila: »Križ je ara za nebesa. Čim več trpi človek na zemlji, tem bolj se bo veselil v nebesih.«

Duhovni lik

Blaženi Bernard (Dominik) Peroni je slovel po preprostosti srca, po nedolžnem življenju in po ljubezni do ubogih. FOTO: santibeati.it

Njegov pogovor z Bogom je bil nepretrgan. Kot otrok je doživljal molitev kot najdražjo igro. Kot mladostnik je ob nedeljah hodil iz cerkve v cerkev. Kot redovnik je v molitvi našel izraz svoje ljubezni do Boga. V samostanskem gozdičku si je zgradil majhno kolibo iz dračja, v kateri se je v molitvi združeval z Bogom. Pri tem je pogosto izgubil čut za čas, tako da so ga morali priti iskat, da je prišel k mizi. Ko je bil rešen vseh služb, je bila molitev njegovo edino opravilo. V cerkvi je bil njegov pogled vedno usmerjen v tabernakelj, tako da ni opazil, kaj se je dogajalo okoli njega. Ko ga je predstojnik oprostil od vstajanja ponoči, je Bernard šel v cerkev, ko so jo zapustili njegovi bratje, in molil do jutra.

Bernard je bil močan in zdrav tudi v starejših letih do 83. leta, ko je stopil v »pokoj«. Bil je spreten pri vsem: znal je popraviti sandale, šivati habite, popravljati orodje.

Blažena smrt

Njegovo dolgo življenje je ugasnilo po zelo kratki bolezni. Po manjši kapi mu je zaradi šena narasla mrzlica. Ko so ljudje izvedeli, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, se je začelo nepretrgano romanje v samostan, da bi obiskali svetega bolnika. Ko je bilo najhuje, je prosil gvardijana za blagoslov za pot na drugi svet. Ta mu je rekel: »Dobro, toda prej morate vi dati blagoslov meni in mojim bratom.« Ko se je branil, mu je predstojnik to naložil v imenu svete pokorščine. Bernard je dvignil križ, ki ga je vedno imel v rokah, in jih vse blagoslovil. »Zdaj lahko tudi vi greste v nebesa,« mu je dejal gvardijan.

Sloviti avstrijski skladatelj Joseph Haydn je Bernardu v čast spisal mašo Missa Sancti Bernardi von Offida. FOTO: Wikimedia Commons – javna domena

Velikodušno srce je nehalo biti ob jutranji zarji v nedeljo na osmino Marijinega vnebovzetja 22. avgusta 1694. Po treh dneh je bil pokopan. Verniki so izrezali tri njegove habite za relikvije. Dobrih 100 let pozneje (1795.) je papež Pij VI. Bernarda Offidskega razglasil za blaženega. Njegovo telo počiva v kapucinski cerkvi v Offidi v kapeli, ki je bila leta 1917 zgrajena nalašč za to.