Bi želeli klonirati svojega psa ali mačko?

Ljudje se na ljubljenčke navežemo kot na ljudi, izguba živalskega družabnika pa je za marsikoga izjemno boleča. V tujini se marsikdo, ki ima finančne možnosti, odloči, da bo žival kloniral. Podjetja, kot je denimo Sinogene s sedežem v severni Kaliforniji, vam za okoli 54.000 evrov klonirajo psa ali mačko – za konja boste morali odšteti nekoliko več. Podjetje obljublja, da je njihovo delovanje v skladu s standardi EU in s kitajsko zakonodajo o dobrem počutju živali, zato so njihove strankez vsega sveta.

Odvzem tudi pri nas

Načini kloniranja živali se od laboratorija do laboratorija nekoliko razlikujejo, v osnovi pa gre za prenos dednega materiala živali v jajčno celico, iz katere potem naredijo zarodek. Zarodek vstavijo v maternico samice (»prostovoljke« na kliniki), ta skoti klonirano žival. Sinogene na spletni strani obljublja, da življenjska doba klonirane živali ne bo nič krajša kot pri živalih, ki so spočete na naraven način. Kloniranje se opravi s pomočjo nekaj celic še žive ali pa nedavno umrle živali. Te zna odvzeti kateri koli veterinar – tudi v Sloveniji.

Niti enojajčni dvojčki niso nikoli popolnoma enaki. FOTO: Getty Images/iStockphoto

Čeprav povpraševanja po kloniranju po naših informacijah v Sloveniji ni veliko, pa so se nekateri slovenski veterinarji z njim že srečali. Med njimi je dr. vet. med. Darja Pavlin. »Postopek priprave in pošiljanja je dokaj preprost. Veterinar odvzame živo tkivo na trebuhu ali uhlju, na primer med postopkom sterilizacije in kastracije, in ga spravi. Družina, ki je nameravala klonirati svojega psa, se je pozanimala na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) in tako rekoč takoj dobila izvozno dovoljenje. Ker veterinarji že pošiljamo biološke vzorce v laboratorije, lahko pošljemo tudi te,« pravi strokovnjakinja.

Etična plat

Medtem ko je s praktičnega vidika vse v zvezi s kloniranjem zelo preprosto, so problematične druge plati tovrstnega početja. »Menim, da je pri kloniranju ljubljenčkov precej odprtih etičnih vprašanj, že pri pripravi teh mladičkov. Gre za umetno oploditev, pri kateri psicam zarodek kirurško s precej invazivnim postopkom vstavijo v maternico. Ker je uspeh od 2- do 10-odstoten, je treba oploditi več psic. Z mojega stališča je ta vidik etično precej vprašljiv, zato bi veterinar lahko uveljavljal ugovor vesti,« meni Darja Pavlin. Sprašuje se tudi, kaj se zgodi, če se v postopku potem skoti več mladičev.

Drugi problem, ki ga vidi dr. Pavlinova, omenjajo tudi ponudniki kloniranja: klonirana žival kljub enakim genom ne more biti popolnoma enaka originalu. »Nimam izkušenj, nisem še videla živalskega klona v živo, toda z vidika genetike je vsak organizem produkt genetike in okolja. Niti enojajčna dvojčka, če bi ju ločili takoj po rojstvu in vzgajali vsakega na svojem koncu, ne bi bila enaka. Četudi ima pes iste gene, to ne bo isti pes. S skrbnikom ne bo imel nujno iste povezave, saj ta presega biološke, psihološke oziroma duhovne meje, če lahko tako rečemo. Brala sem tudi, da se pri kloniranem konju razporeditev belih lis razlikuje od tistih na prvotni živali. To pomeni, da klonirana žival že na pogled ne bo nujno enaka, kaj šele značajsko,« poudarja.