Bil je graditelj miru in edinosti. O njegovih starših je malo znanega, prav tako o njegovem otroštvu
Teobaldo Visconti, ki se je rodil okrog 1210. v Piacenzi, leta 1271 pa so ga izbrali za rimskega škofa, je kot papež izbral ime Gregor X. Umrl je 10. januarja 1276 v toskanskem Arezzu.
Najdaljša, nekoliko več kot tri leta trajajoča sedisvakanca po smrti papeža Klemena IV. 29. novembra 1268 se je končala spektakularno, beremo na spletni strani Katoliške cerkve: »Naveličani meščani Viterba, kjer je potekal konklave, so kardinalom najprej zmanjševali obroke hrane, tako da so na koncu prejemali samo še kruh in vodo, ter zastražili palačo, da hrane ni bilo mogoče dostaviti od zunaj. In ko tudi to ni pomagalo, da bi kardinali premostili svoja nesoglasja, so preprosto odkrili streho na palači, kjer so zasedali kardinali, ki so končno za papeža 1. septembra leta 1271 izvolili Gregorja X.« Za novega papeža izvoljeni Visconti takrat ni bil niti kardinal niti duhovnik; ob izvolitvi je bil na romanju v Palestini, službo je skupaj s kronanjem v Rimu prevzel šele 27. marca 1272.
O njegovih starših je malo znanega, prav tako o njegovem otroštvu in mladosti. Bil naj bi blagega in mirnega značaja ter močne vere, ki je oblikovala njegov značaj. Imel naj bi naziv magister, bil je ugledni pravnik in sodnik v Piacenzi. Obiskoval je tudi pariško Sorbono.
Konklave v Viterbu, na katerem so ga izvolili, je trajal tri leta in velja za najdaljše zasedanje v zgodovini Cerkve.
Najprej posvetitev, potem ustoličenje
Kot rečeno, je bil ob izvolitvi ravno na romanju. A ga ni predčasno končal, najprej je obiskal božji grob v Jeruzalemu, šele potem se je začel vračati. 1. januarja 1272 je prispel v Brindisi, v Viterbo 12. februarja in nato v Rim, kjer so ga 13. marca najprej posvetili za duhovnika in potem škofa, ustoličili pa 27. marca 1272 v cerkvi sv. Petra. Rimljani so ga sprejeli z velikim navdušenjem, po dolgem času so spet imeli italijanskega papeža.
Gregor X., ki si je za svoj program zastavil zedinjenje grške Cerkve z Rimom, osvoboditev Svete dežele in prenovo Cerkve, je aprila 1273 sklical Drugi lyonski koncil – XIV. vesoljni cerkveni zbor, ki naj bi zasedal v Lyonu. Po večdnevnih pogovorih je julija slovesno razglasil edinost, ki naj bi končala razkol iz leta 1054. A sklep ni imel trajnega učinka: duhovščina in ljudstvo v Grčiji sta se uprla cerkveni edinosti: »Raje turški turban kot papeška tiara.« Koncil je sklenil, naj se v Palestino poda nova križarska vojska.
Izdal je nov odlok glede volitve papeža: najkasneje v desetih dneh po papeževi smrti se morajo v Rimu zbrati kardinali in volitve se morajo takoj začeti. Pred javnostjo se morajo zapreti v konklave, kjer ostanejo vse do izvolitve novega papeža; tačas ne smejo imeti nikakršnih stikov z zunanjim svetom. Če volitve trajajo več kot tri dni, dobijo kardinali za kosilo in večerjo samo po eno jed, po petih dneh pa samo še kruh in vodo. Za čas volitev jim odtegnejo tudi vse dohodke. Tako stroge ukrepe so sprejeli zato, da se ne bi ponavljale tako dolge sedisvakance, kot je bila po smrti Klemena IV. Odlok je ostal v veljavi vse do danes.
Pod pontifikatom papeža Gregorja je sholastična filozofsko-teološka znanost dosegla enega svojih vrhuncev. Njena najvidnejša predstavnika, pomembna tudi za kasnejša obdobja, sta bila sv. Bonaventura in sv. Tomaž Akvinski.
Umrl je za vročico v Arezzu, pokopali so ga v tamkajšnji stolnici. Ljudstvo ga je takoj začelo častiti kot svetnika, julija 1713 ga je za blaženega razglasil Klemen XI.
