Borut je pripravljen 365 dni na leto
Rušilni potres, ki je razdejal dele Turčije in Sirije, je bil za vodnike in reševalne pse preizkus, kakršnega si niso mogli niti predstavljati. Med iskanjem preživelih izpod ruševin v Turčiji so jo zaradi številnih popotresnih sunkov in ostrih predmetov večinoma odnesli z lažjimi in težjimi urezninami, pes Proteo iz mehiške ekipe pa je med delom poginil. Kako velika izguba je smrt psa za reševanje izpod ruševin, so Mehičani pokazali s posebno spominsko slovesnostjo ob izgubi štirinožca, ki ga je odnesel plaz.
S številnimi ranami se je vrnila tudi 11-članska slovenska odprava (sedem vodnikov z reševalnimi psi in štirje spremljevalci). Kar pet psov se je med delom v Turčji težje poškodovalo, dva lažje.
Boruta Modica, 56-letnega predsednika Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije in Enote vodnikov reševalnih psov Ljubljana ter člana društva Dream Team Dogs, ki se ukvarja s šolanjem reševalnih psov in njihovih vodnikov pa tudi drugih psov, smo vprašali, kako je potekalo reševanje v Turčiji. Dejal je, da je bilo izjemno naporno, saj so se vsi psi hitro porezali na kot britvice ostrih počenih keramičnih ploščicah, steklu in ostrih kovinah. Enega so morali celo operirati, saj so se mu rane na blazinicah okužile. Naloga ekipe je bilo le iskanje preživelih, in ne njihovo reševanje, in nekateri vodniki psov so se ob rotenju obupanih svojcev, naj jim pomagajo, ter ob najdbah mrtvih trupel, še zlasti otrok, psihično zlomili.
Vzgoja
Modic se z reševalnimi psi ukvarja 16 let, od takrat, ko mu je žena rekla, da bi bilo dobro kaj početi z zlato prinašalko Isho. Ko je bila stara eno leto, ga je zaneslo v Društvo vodnikov reševalnih psov Slovenije. Kmalu se je izkazalo, da bi njegova psica lahko postala vrhunska reševalka, in po treh letih in pol napornega usposabljanja je bila pripravljena za iskanje pogrešanih v vseh mogočih razmerah.
Test pripravljenosti za reševanje izpod ruševin po mednarodnih standardih organizacije IRO (International Search and Rescue Organization) velja za zelo težkega, na leto ga uspešno opravi le 20 ekip z vsega sveta. V zelo kratkem času je namreč treba opraviti devet iskanj (od tega je eno nočno), pes in vodnik pa morata v ruševinah kot ekipa najti večje število žrtev. Da opravita izpit, jih smeta zgrešiti le nekaj (lani denimo od 21 le štiri), a najboljši največkrat najdejo vse, le redko zgrešijo več kot eno.
Med usposabljanjem ugotovijo, ali je pes sploh primeren za iskanje (če koga ugrizne, dobi leto prepovedi opravljanja izpita, če še enkrat, pa dokončno prepoved) in ali je združljiv za delo z drugimi pasmami, saj delo največkrat poteka v skupini.
Prav tako je pomemben vodnik. Če s srcem in dušo ni pri stvari, največkrat tudi pes ne more razviti svojih sposobnosti. Še zlasti če vodnik ni pripravljen s psom trenirati vsaj dvakrat na teden. Vse je povezano tudi z visokimi stroški, na leto je to približno 5000 evrov za razne treninge (na usposabljanja za delo v ruševinah je treba hoditi v tujino, ker pri nas takih trenažnih poligonov še nimamo).
Približno štiri leta traja usposabljanje za delo na terenu.
Približno polovica vodnikov z reševalnimi psi ne opravi testov, pravi Modic, saj so zahteve izjemno visoke. Kljub visokim stroškom in naporom je po njegovi oceni v Sloveniji trenutno od 200 do 250 vodnikov reševalnih psov prostovoljcev, ki so s svojimi psi pripravljeni reševati življenja z iskanjem pogrešanih ali zasutih ljudi.
Kdor se včlani v katerega od društev reševalnih psov, postane pogodbenik z delno finančno podporo Civilne zaščite Slovenije, Uprave za zaščito in reševanje ali posamezne občine. A ne gre brez osebnih odrekanj in lastnega pokrivanja stroškov za ohranjanje statusa vodnika. Na vsake dve leti je treba obnavljati licenco, skrbeti za dobro kondicijo psa in sebe, da o zavarovanjih za pse niti ne govorimo. Po zavarovalniških premijah je pes, ki lahko dela od četrtega do največ svojega 11. leta starosti, vreden približno 30.000 evrov. Sicer pa te vzgoja in delo za polno življenjsko dobo reševanja pes stane približno 60.000 evrov.
evrov znaša zavarovalniška vrednost reševalnega psa.
Ker je treba na iskalno akcijo ob zelo različnih urah, traja pa lahko od nekaj ur do nekaj dni, je potrebnega tudi veliko razumevanja v službah in v družini. Če nimaš podpore, reševanja pač ne moreš opravljati. Zato ni čudno, da veliko mladih reševanje s psi opusti, ko si ustvarijo družino. Je pa zanimivo, pravi Modic, da se marsikdo k temu vrne, ko otroci odrastejo. Za mnoge namreč to spet postane življenjski slog.
