Brez Marije bi podivjal
Pred 50 leti se je začelo alpinistično življenje enega največjih alpinistov našega časa. Med potjo iz šole čez kranjska polja so Andreja Štremflja, tedaj osnovnošolca, začele vabiti gore in ga tako začarale, da se jim še zdaj, pri 65 letih, ne more upreti. Čeprav se je pred tremi leti upokojil, oktobra letos pa uradno postal alpinistični veteran, živi na obratih mladeniča, in ne upokojenca.
Prvi Slovenec na najvišji gori sveta letos praznuje tudi 30 let od prvega zlatega cepina, sploh prvega podeljenega alpinističnega oskarja, ki ga je leta 1992 prejel z Markom Prezljem za ekstremno težak prvenstveni vzpon na Kangčendzengo.
Pred štirimi leti je temu priznanju dodal novo, še bolj prestižno – prejel je zlati cepin za življenjske dosežke in postal prvi in za zdaj edini, ki se poleg slednjega ponaša še z zlatim cepinom za posamični vrhunski vzpon. »Andrej. Eden in edini. Mojster. Ime mu je Andrej, Andrej Štremfelj.« Tako je svojega prijatelja in soplezalca v utemeljitvi za zlati cepin za življenjsko delo opisal Prezelj, tudi sam prejemnik kar štirih zlatih cepinov za vrhunske vzpone.
Veličastna pot
Za koga bi morda takšna veličastna bera dosežkov pomenila precej bolj počasen korak in počitek, a ne za alpinista Andrejevega kova. Pomembni življenjski obletnici je sklenil proslaviti tako, kot se za alpinista spodobi: z ženo Marijo Štremfelj sta se odpravila v Paklenico in spet splezala smer, s katero se je leta 1972 začela njegova alpinistična pot, to je Centralni kamin. Predvsem pa je svojega pol stoletja v gorah alpinist zaznamoval z knjigo Kristali sreče – avtobiografija alpinista, ki zajema obdobje od njegovih začetkov do tragične smrti Nejca Zaplotnika v plazu pod Manaslujem. Na njen izid bomo morali počakati še nekaj dni, do 15. novembra. Da se vrne iz Himalaje, kamor sta z ženo odpeljala svojo družino – dva od treh otrok in vnuke.
S Kristali sreče je Štremfelj želel zajeti duh tistega časa, predvsem 70. in 80. let prejšnjega stoletja. »V knjigi ni toliko tehničnih opisov in podatkov, ampak gre predvsem za moj osebni pogled in razmišljanja o dogodkih in ljudeh, ki so me zaznamovali, predvsem moj odnos do brata Marka, s katerim sva plezala do leta 1980 in zlezla vse mogoče težke smeri, in vzpone z Nejcem, s katerim sva bila skupaj predvsem na odpravah. Tisti čas je bil res precej drugačen od današnjega in želel sem, da ostane nekje zapisano, kako smo se lotevali plezanja in težkih vzponov. Z bratom sva se, na primer, lotevala samo težkih smeri, saj naju lažje sploh niso zanimale. Iskala sva le najtežje smeri, samo v slabem vremenu sva plezala lažje. Plezalnih vodnikov takrat še ni bilo oziroma so bili zelo slabi, v nemščini. O kakšnem GPS se nam še ni sanjalo. To je bil čas, ko smo se podili po stenah, a se nam je večkrat tudi zgodilo, da smo zašli in potem bivakirali. Mladi in neizkušeni smo, na primer, jeseni šli prepozno v steno, in ker je bil kratek dan, smo morali bivakirati in zmrzovati sredi stene,« pripoveduje naš alpinistični velemojster, ki se je po upokojitvi pred tremi leti bolj posvetil vodenim turam. Že od leta 1982 je namreč gorski vodnik.
Marija je zanj kot magnet
Gore so ga pritegnile že kot otroka, ko je med potjo iz šole domov na Orehek pogledoval proti Grintovcu in Kočni. »Strmel sem v to prelepo panoramo, ki me je popolnoma prevzela in v meni budila željo, da bi se tudi sam podal tja. Ker nisem imel nikogar, ki bi me peljal v hribe, sem moral počakati, da sem bil dovolj star, da sem lahko šel sam. Za hribe sta se navdušila tudi brat in mamin bratranec in leta 1970, takrat sem bil star 14 let, se je začelo,« nam je opisal.
Najprej so fantje, ki so poletne počitnice preživljali v rodni vasi Andrejevega očeta, v Davči, od tam z vseh smeri obdelali Porezen. Naslednje poletje jih je že odneslo v Julijske Alpe, kjer so osvajali dvatisočak za dvatisočakom, jeseni leta 1971 pa so v časopisu zagledali vabilo v Alpinistični odsek Kranj. Začel se je vzpon tako imenovanih fantov z Orehka. »Joj, kakšno opremo smo takrat imeli! Bili smo brez derez, vsi trije smo imeli le en cepin,« se spominja Andrej.
Že šest let pozneje je takrat 20 let star Andrej stal na vrhu svojega prvega osemtisočaka, Gašerbruma I, sledil je veličastni niz sedmih himalajskih vrhov: Everest, Broad Peak, Gašerbrum II, Šiša Pangma, Kangčendzenga, Čo Oju in Daulagiri, in drugih težkih vzponov na vseh celinah sveta.
Andrej Štremfelj je tudi edini Slovenec, ki je bil dvakrat na Everestu. Po znamenitem dosežku leta 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom po preplezani prvenstveni smeri po Zahodnem grebenu stopila na vrh sveta, se je čez 11 let zavihtel na vrh tudi z ženo Marijo. Postala sta prva zakonca na svetu, ki jima je to uspelo skupaj, in njun dosežek je vpisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.
Prav Marija, ki je ena naših najboljših alpinistk, je, kot lahko preberemo v knjigi in kot rad sam pove, najbolj zaslužna za njun že več kot 40 let trajajoči zakon in ganljivo lep odnos. »Alpinist je zelo težko srečno in dolgo poročen z nekom, ki hribov ne pozna in ne razume. Z Marijo sva se res lepo našla, poleg mnogega drugega pa sem ji lahko hvaležen, da je kot žena in mama najinih otrok vsaj malo zavirala ta moj alpinistični voz, ki bi brez nje kar podivjal. Jaz bi bil kar ves čas v Himalaji in v stenah in seveda bi bila s tem tudi večja možnost, da bi se mi kaj zgodilo. V alpinizmu sam namreč nimam meja, Marija mi jih je vsaj malo postavila. V najhujših trenutkih sem vedno pomislil, da moram zdržati in priti domov, Marija in moja družina so bili kot magnet, ki me je vedno izvlekel od kjer koli na svetu,« je sklenil Andrej Štremfelj.
