Brez milosti pridobljeno prvenstvo
Čez eno leto bodo oči ljubiteljev športa po svetu uprte v Katar, kjer bo od 21. novembra 2022 najbolj pričakovana športna prireditev na svetu – svetovno prvenstvo v nogometu. Do 18. decembra, ko bo znan zmagovalec finalnega obračuna, pa pod drobnogledom javnosti ne bodo samo tekme na osmih novih stadionih, temveč tudi vremenske razmere na Arabskem polotoku. Svetovno nogometno prvenstvo bo namreč prvič od leta 1930, ko so se v sklopu svetovne nogometne zveze Fife nogometaši zbrali na premiernem SP v Urugvaju, potekalo v eni od arabskih držav. Prav klimatske razmere – vroča poletja v arabski puščavi – so tudi botrovale spremembi ustaljenega poletnega termina za izvedbo svetovnega prvenstva. Sprva so razmišljali o zimskem terminu, a bi to pomenilo prevelike prilagoditve že utečenih tekmovanj, zato so se odločili za prvenstvo v drugi polovici novembra in v začetku decembra.
Že to je bila za mnoge ljubitelje nogometa sporna odločitev, približno tako, kot je bilo sporno že to, da so organizacijo dodelili Katarju. Ko je Fifa leta 2010 izbrala bogati arabski emirat za gostitelja SP leta 2022, so mnogi to razumeli kot dokončno podreditev svetovnega nogometa denarju, čeprav je bil že tedaj nogomet šport, v katerem so krožile ogromne vsote denarja. Razen floskul o potrebi po širjenju nogometa tudi v ta del sveta ni bilo nikoli razloženo, zakaj se je Fifa odločila za Katar. Tako so bila seveda na stežaj odprta vrata številnim namigom, češ da so bili Fifini funkcionarji podkupljeni.
Tradicija in inovacija
Svetovna nogometna prvenstva poleg olimpijskih pritegnejo največ pozornosti ljudi, oglaševalcev in kapitala. Zato ni čudno, da mnoge države kandidirajo za organizacijo. Katar je pri tem uporabljal uveljavljene in posebne prijeme. Že kmalu po tistem, ko so funkcionarji Fife pred 11 leti sporočili, komu so dodelili SP v letih 2018 (Rusija) in 2022 (Katar), so se mnogi začeli spraševati, ali morda na to odločitev niso vplivali zajetni kupčki denarja, s katerimi naj bi Rusija in zlasti Katar podkupila posamezne funkcionarje Fife.
Dvom o čistosti odločitve 22-članskega odbora, ki odloča o organizacijah SP, ni zbledel, še posebno ne po letu 2015, ko so ameriški preiskovalni organi vložili tožbe zaradi korupcije in podkupovanja proti več visokim funkcionarjem Fife. Da je bila Fifa leglo korupcije, se je izkazalo tudi ob odstopu njenega dolgoletnega predsednika Seppa Blatterja iz Švice. Njegova novinarska konferenca, na kateri je napovedal svoj odstop, bo šla v zgodovino, saj jo je popestril britanski komik Simon Brodkin, ko je sredi konference stopil do govorniškega odra in na Blatterja stresel kup dolarskih bankovcev. Potem so se pojavile tudi dokaj zanesljive priče, da sta vsaj dva izmed odločevalcev o gostitelju SP 2022 prejela od katarskih oblasti vsaj milijon dolarjev podkupnine. Gre za Argentinca Julia Grondona, podpredsednika Fife, in Ricarda Teixeira, nekdanjega predsednika brazilske nogometne zveze in člana izvršnega odbora Fife.
Katarci so bili izjemno velikodušni do uglednih nogometnih delavcev. Tako je moral nemški nogometaš Karl-Heinz Rummenigge plačati kazen, ker je nemški carini »pozabil« prijaviti dve prestižni uri znamke Rolex, ki ju je dobil med obiskom v Katarju leta 2013. Rummenigge je že kot predstavnik Uefe obiskal Katar, pa čeprav je dve leti prej glasno izražal dvom o izboru te države za organizacijo SP. V kolesju švicarskega pravosodja se je znašel tudi nekdanji generalni sekretar Fife v letih od 2007 do 2015 Jerome Valcke, ki je v tistih letih nekajkrat dopustoval v vili na Sardiniji, ta je v lasti katarske vladajoče dinastije Al Thani.
Vdor v zasebnost
Kot je pred dnevi poročala ameriška tiskovna agencija Associated Press (AP), so Katarci poleg klasičnih korupcijskih prijemov uporabili tudi zelo inovativen pristop. Leto pred izborom gostitelja SP 2022 je Katar najel nekdanjega agenta ameriške obveščevalne agencije Cia Kevina Chalkerja in njegovo podjetje Global Risk Advisors. Chalker in njegovi uslužbenci, večinoma gre za dobro izurjene nekdanje agente, so do odločitve o gostitelju prvenstva nadzorovali konkurente, zlasti početje Avstralcev in Američanov, ki so se prav tako potegovali za SP. Agenti so se predstavljal za fotoreporterje in so spremljali vodilne iz avstralske in ameriške nogometne zveze, prisluškovali so njihovim telefonskim pogovorom, na facebooku odpirali lažne profile prikupnih lepotic, ki so začele prijateljevati z nekaterimi nogometnimi funkcionarji, da bi tudi tako pridobili čim več uporabnih informacij pred odločanjem o gostitelju SP.
Kot so ugotovili preiskovalni novinarji AP, je Chalker s Katarci podpisal devetletni sporazum, ki ga je nekdanji ameriški vohun poimenoval z značilnim imenom Project Merciless, projekt Brez milosti, in je bil ovrednoten na kar zajetnih 387 milijonov ameriških dolarjev. Chalker je s svojo ekipo nadaljeval delo za Katar tudi potem, ko mu je Fifa dodelila organizacijo prvenstva leta 2022. Zlasti po letu 2014, ko so se začele razkrivati velike korupcijske afere v svetovni nogometni organizaciji; Chalker naj bi s svojim posredovanjem in nadzorom najglasnejših kritikov poskrbel, da katarsko prvenstvo ne bi bilo vprašljivo. V enem od dokumentov Chalkerjevega podjetja, ki so ga pridobili novinarji, je navedeno, da je »največji dosežek projekta Merciless uspešno načrtno delo pri preprečevanju kritikov v Fifi, da se njihov glas ni preveč slišal«. Seveda ni treba poudarjati, da je Chalker tudi pri tem uporabil vsa moderna sredstva za utišanje najglasnejših kritikov.
Sodobni sužnji
Delo Chalkerjevih agentov ni bilo omejeno samo na spremljanje, nadzorovanje, morda celo podkupovanje in tudi izsiljevanje Fifinih veljakov. Posebno vlogo so imeli pri nadzoru migrantskih delavcev, večinoma iz Nepala, Bangladeša, Šrilanke, Indije in Pakistana. Ti so v bolj ali manj suženjskih razmerah gradili stadione. Agenti so zbirali zaupne podatke o delavcih, z droni so nadzorovali njihova bivališča in predele, kjer so se zadrževali. Katar ima uradno 2,3 milijona prebivalcev, a samo 313.000 državljanov; vsi drugi so tujci, zato je odvisen od tuje delovne sile. Tudi pri gradnji stadionov so najeli gradbince z Indijske podceline, ki so bili pripravljeni delati v nečloveških razmerah za majhno plačilo in pod suženjskimi pogoji. Tako denimo niso smeli zapustiti države brez dovoljenja delodajalca, mnogi, ki niso zmogli sistematičnih zlorab, so morali podpisati lažne izjave, da so dobili plačilo za svoje delo, če so hoteli dobiti nazaj svoje potne liste.
Razmere, v katerih so živeli ti delavci, so mnogi opisovali kot odprta ječa, letos marca je bilo objavljeno poročilo angleškega časopisa Guardian, da je med letoma 2010 in 2020 v Katarju umrlo več kot 6500 migrantskih delavcev. V zadnjem času so kritike očitno padle na plodna tla in Katar je kot prva zalivska država uvedel minimalno plačo za vse delavce, poleg tega je emirat aprila lani zagotovil 824 milijonov dolarjev za plače delavcev, ki so se zdravili za covidom-19 ali so bili zaradi koronavirusa v karanteni.
Najemanje nekdanjih agentov Cie je postalo zelo priljubljeno v državah Perzijskega zaliva. Najmanj trije nekdanji vohuni in vojaški obveščevalci so pred kratkim v ameriških medijih priznali, da so jih najemali v Združenih arabskih emiratih (ZAE) in Bahrajnu. Predsednik vlade ZAE in vladar Dubaja Mohamed bin Rašid Al Maktoum jih je najel, da so prisluškovali njegovi drugi ženi, princesi Haji bin Husein, ko se je odselila z otrokoma v London in zahtevala ločitev. Prisluhe je želel uporabiti v sodni bitki za skrbništvo nad otrokoma. Da lahko tovrstno najemanje ameriških vohunov škoduje ameriškim interesom, je izjavil tudi kongresnik Tom Malinowski, češ da je količina denarja iz Zaliva, ki kroži po Washingtonu, že postala moteča in nevarna.
