Britanska Kolumbija se je opravičila Tolstojevim varovancem
V Kanadi se v zadnjem času najrazličnejši politiki in javni uslužbenci kar pogosto opravičujejo zaradi načina, kako so v tej državi obravnavali staroselce, praviloma Indijance in deloma tudi Inuite oziroma Eskime ter pripadnike nekaterih manjšin. Oziroma vse, ki po mnenju kanadske družbene elite nekako niso sodili v kanadsko družbo konca 19. in v precejšnem delu 20. stoletja. Pred časom smo tudi na straneh tega časopisa pisali o tem, kako nehumano so ravnali z več kot 150.000 indijanskimi in inuitskimi otroki, ki so jih nasilno odvzemali staršem in jih zapirali v nekakšne internate oziroma specialna taborišča, kjer so praviloma katoliški in evangeličanski duhovniki poskušali iz njih izbiti njihovo »primitivno« kulturo in jezik. In jih seveda nasilno spreobračali v kristjane. Pri tem so uporabljali tudi nasilne vzgojne metode, zaradi katerih mnogi otroci niso dočakali najstniških ali odraslih let.
Mnoge so pokopavali kar v skupnih grobnicah, ki jih niso označili in zato je bilo odkritje teh grobov pred nekaj leti pravo presenečenje za mnoge ljudi v Kanadi. Seveda so se Indijancem za to nečloveško ravnanje in nasilno »prevzgajanje« v domnevno »višjo kulturno stopnjo« belske civilizacije v zadnjih dveh letih opravičili mnogi kanadski politiki, od predsednika vlade do generalne guvernerke Kanade, ki v tej največji severnoameriški državi zastopa suverena Kanade, angleškega kralja.
Vsiljevanje
V začetku februarja so se v Kanadi spet opravičevali zaradi grehov iz preteklosti, ko so na vsak način poskušali spreobrniti tudi pripadnike verske ločine duhoborcev, ki so konec 19. stoletja pribežali iz carske Rusije. Postopek je bil isti kot pri Indijancih. Oblasti v provinci Britanska Kolumbija na zahodu Kanade so staršem leta 1953 v operaciji, ki so jo poimenovali Snatch, odvzeli skoraj 200 otrok in jih zaprli v nekdanji sanatorij za zdravljenje tuberkuloze blizu Vancouvra, kjer so bili več let zaprti, kjer jim je bilo prepovedano komunicirati v ruščini in kjer so jim vsiljevali »krščanske vrednote zahodne družbe«.
1953.
so sprožili operacijo Snatch proti duhoborcem.
Kdo so sploh bili duhoborci? V začetku 18. stoletja je nastala ruska verska sekta, ki je začela zavračati pravoslavje z njegovimi običaji, liturgijami, ikonami in svečeniki vred, zato se je že kaj kmalu znašla na črnem spisku carja. S svojim zavračanjem običajev Pravoslavne cerkve in da so Biblijo sprejemali kot najvišji odraz božje volje, so nekoliko spominjali na evropske protestante. Zaradi svojega prepričanja o prvinskosti so bili trdno prepričani pacifisti, zavračali so nasilje in orožje, zato sta jih začela preganjati tako car kot tudi Pravoslavna cerkev. Dolgo so vztrajali v Rusiji, najprej so jih nasilno pregnali v Zakavkazje in Tavričesko gubernijo na Krimu, dokler jih konec 19. stoletja niso povsem izgnali iz Rusije.
200
otrok so kanadske oblasti poskušale »prevzgojiti«.
Da se je leta 1898 nekaj več kot 8000 Rusov znašlo v Zahodni Kanadi, je najbolj zaslužen znani ruski pisatelj Lev Tolstoj, ki jim je finančno in tudi sicer s svojim ugledom in zvezami pomagal, da niso končali pod streli carske policije. Znani pisatelj je bil navdušen nad njihovo vero in prepričanjem o enakopravnosti med ljudmi, njihovim ostrim nasprotovanjem nasilju in njihovemu načinu življenja, ki je slonelo na solidarnosti v skupnosti. V zahvalo so mu duhoborci v mestu Castlegar, kjer živi največja koncentracija ruskih verskih migrantov v Kanadi, postavili spomenik.
8000
duhoborcev je emigriralo v Kanado.
V novi domovini so »borci za pravo duhovnost«, kakor so se poimenovali, nadaljevali svoj način življenja, svojo religijo in filozofijo življenja. Pravzaprav so se odločili, da se naselijo v Britanski Kolumbiji, ko so jim dovolili, da bodo zemlja, ki so jim jo dodelili, v lasti skupnosti in ne od posameznikov, ter da Kanada ne bo njihovih pripadnikov silila v vojsko. Najbrž jih ne bi nihče opazil, če ne bi sredi tridesetih let prejšnjega stoletja nastali spori zaradi skupne družbene lastnine, ko so lokalne oblasti začele posegati v njihove pridobljene pravice. Najbolj jim je šlo v nos prav to, da so duhoborci obdelovali zemljo, ki je bila v lasti skupnosti.
Zaradi tega se je oblikovala radikalna skupina duhoborcev, ki so se poimenovali Sinovi svobode (Sons of Freedom), in začela z zelo radikalnimi metodami opozarjati nase. Na protestih, na katerih so bili nagi – menda so bili prvi v zgodovini, ki so se že v tridesetih letih prejšnjega stoletja šli protestov brez oblek –, so sežigali denar, kritizirali materializem, prepovedovali otrokom obiskovanje državnih šol, ker niso želeli, da bi se njihovi otroci navzeli militarizma, sem ter tja so postavljali tudi bombe. Ker so s svojimi protesti vznemirjali ljudi v Britanski Kolumbiji, še bolj pa oblasti s svojimi za tiste čase svobodomiselnimi načeli in načinom življenja, so aretirali več sto pripadnikov Sinov svobode in jih za tri leta zaprli na otok pred Vancouvrom. Lokalni mediji so bili polni naslovov v smislu, da je otok pred prestolnico Britanske Kolumbije postal »kolonija nudistov, ki tvori največji kanadski zapor pedrov«, ali pa, da je oblast končno ukrepala proti »komunističnemu vegetarijanskemu kultu«.
Radikalnost
Ta aretacija ni rodila sadov, saj se je do začetka petdesetih let število radikalne skupine Sinov svobode povečalo na skoraj 3000 članov, zato so oblasti proti duhoborcem zavzele še bolj robat pristop. Aretirali so vse pod 18. letom starosti, ki niso hodili v šolo. Med letoma 1953 in 1959 so v »prevzgojno ustanovo« v nekdanjem sanatoriju za tuberkulozo zaprli več kot 200 otrok. Med seboj se niso smeli pogovarjati po rusko, tudi če niso znali angleško, poleg tega pa so v času bivanja v šoli morali pozabiti na to, od kod izhajajo in kdo so.
»Moja mama je bila stara osem let, ko so jo po več dnevih skrivanja v gozdovih policisti aretirali ob štirih zjutraj, ko so vdrli v domačo hišo in jo zvlekli iz domačega okolja skozi okno. Zaradi moledovanja moje babice so policisti pustili, da se je oblekla, nato pa so jo odpeljali v zbirni center,« je za Guardian pred dnevi povedala Lorraine Walton, vnukinja enega od otrok, ki so jih Kanadčani poskušali »prevzgojiti«. Otroci so bili zaprti za bodečo ograjo in s starši so lahko komunicirali samo prek nje, povedo priče.
Leta 1999 je varuh človekovih pravic Britanske Kolumbije v eni od svojih javnih objav zapisal, da bi se morale oblasti te kanadske province skupnosti duhoborcev brezpogojno javno opravičiti zaradi njihovega trpljenja ter tudi poskrbeti za ustrezno finančno nadomestilo. Zdaj se je to tudi zgodilo.
Nadomestilo
Poleg tega, da so se sedanji oblastniki Britanske Kolumbije javno opravičili zaradi krutega ravnanja do otrok duhoborcev, bo vlada najzahodnejše kanadske province skupnosti duhoborcev namenila še 10 milijonov kanadskih dolarjev (kar je nekaj manj kot 7 milijonov evrov) kot odškodnino. Denar naj bi šel za ohranjanje kulturnih posebnosti skupnosti duhoborcev.
