Brodolom motorne ladje Argo leta 1948 je preživel le 25-letnik (FOTO)
Brodolom motorne ladje Argo je ena največjih tragedij v Jadranskem morju, v zgodovino pa se skorajda ni zapisala. Potapljači so se vrsto let smukali okoli razbitine ob istrski obali, a je niso zmogli identificirati. V organizaciji potapljaškega centra Vitez Wreck Diving iz Premanture smo se do nje spustili večkrat ter pregledali vso razpoložljivo literaturo o izgubljenih trgovskih ladjah med drugo vojno vihro in po njej. Da gre za bolniško ladjo, smo takoj izključili, saj je bila edina taka, potopljena v bližini, Tübingen, ki so jo po vojni našli in razrezali, izključili smo tudi druga možna plovila. Za katero razbitino bi potem lahko šlo?
Zagonetko sem delil z Dejanom Mavričem iz Slovenije in Zvonimirjem Freivoglom iz Nemčije, ki sta prav tako lovca na razbitine. Dejan se je obrnil na zgodovinarje na Norveškem in izvedeli smo, da so slovenski potapljači, ki so se potapljali na neznani razbitini, v skladišču opazili veliko cevi, ki so bile del hladilnega sistema, torej je ladja prevažala pokvarljiv tovor. Razbitina je bila nekoč ladja hladilnik! Zvonimir je odkril datum potopa ladje Argo v Jadranu, kar so potrdili tudi na Norveškem, od koder so poslali fotografijo ladje. V evidenci luške kapitanije Reka je bilo 17. januarja 1948 zapisano, da je M/B Argo s poveljnikom Sigvaldom Svensbøjem na poti iz Benetk proti Reki naletela na mino in potonila južno od Crne Punte. Od 12 članov posadke se je rešil le 25-letni Nils Mikalsen.
Do Reke ni prišel
Britanska vlada je po koncu druge svetovne vojne prodala skupino minolovcev norveškim ladjarjem. Tako je Valdemar Skogland iz Haugesunda 1946. kupil štiri razorožene britanske minolovce razreda isles, jih predelal v tovorne ladje in tako je nastal Argo. V skladiščih so namestili sistem za hlajenje tovora, da je ladja lahko prevažala pokvarljivo blago. Konec 1947. je Argo izplul iz Haugesunda z zamrznjenim bakalarjem proti Benetkam. Tam je uspešno dostavil tovor in naložil zelenjavo ter se namenil na Reko, kjer ga je čakal les, ki bi ga moral prepeljati v Oslo. Iz Benetk se je namenil proti rtu Kamenjak. Na poti je srečal še eno tovorno ladjo, prav tako iz Haugesunda, Velox: ladji sta se ustavili in v lepem vremenu sta se posadki pozdravili, nato pa nadaljevali vsaka svojo pot.
Istega dne se je Argo zasidral ob Kamenjaku. Vidljivost je bila slaba, zato so tam prenočili, saj si poveljnik ni upal vpluti v Kvarner v temi zaradi strahu pred minami. Redki varni koridorji so bili označeni z bojami, a te niso bile osvetljene. Naslednje jutro je Argo v zgodnjih urah dvignil sidro, Svensbø pa najverjetneje zaradi varčevanja ni želel vkrcati pilota, zato se je odločil, da bo sam krmaril po minskem polju. Zanesel se je na pomorske karte, napotke za plovbo po Malem Kvarnerju in boje, ki so označevale varni koridor, ni pa vedel, da so nekatere boje izginile. Veter se je krepil, okoli poldneva se je razvilo neurje, vidljivost se je slabšala. Mikalsen se je posadki v salonu pridružil pri kosilu pred začetkom izmene, malce pred 12.30 pa je silovito eksplodiralo. Kot je pozneje pripovedoval edini preživeli, je bilo slišati, da ladja razpada, morje je hitro začelo prodirati v notranjost. Mikalsen je splaval na površje z nekaj člani posadke, o Argu ni bilo ne duha ne sluha.
Drugi brodolom
Borili so se za preživetje, se je spominjal, pri tem sta jih ogrožala še plin in pena iz hladilnega sistema, a so ju kmalu odnesli valovi. Ob Mikalsenu so se življenja oklepali še trije, a le njemu je po več urah, že v mraku, uspelo priplavati do obale. Izgubil je zavest in obležal. Znašel se je v zalivu Voščice vzhodno od mesta Koromačno. Ko se je ovedel, je v daljavi zagledal luč v zaselku Sv. Ivan in se z zadnjimi močmi odvlekel do vrat. Domačini so mu pomagali, ga preoblekli in ogreli, ko je prišla policija, zaradi izčrpanosti ni mogel spregovoriti niti besede. Naslednje jutro so ob obali našli nekaj ostankov ladje in trupel, ki so jih pokopali na plaži; za grob je več let skrbel mestni zvonar, po njegovi smrti pred tridesetimi leti pa se je izgubila tudi sled za grobom. Mikalsen je okreval na Reki, potem pa se vkrcal na dansko ladjo in se vrnil na Norveško. Tam se je poročil in živel še več kot petdeset let! Morju se nikoli več ni niti približal, mučile so ga nočne more, izgubljenih prijateljev z Arga ni nikoli prebolel. Zanimivo, Mikalsen je že prej doživel brodolom, star je bil komaj 16 let!
Skogland je po tragediji kupil in predelal drugega minolovca in ga poimenoval Argo, podjetje je pozneje propadlo. V Haugesundu še vedno stoji Skoglandova vila, kjer živi ladjarjev sin z družino. Razbitina leži na globini petdeset metrov v dveh delih, ki sta povezana z vrvmi, da je tudi v slabši vidljivosti mogoče plavati od enega do drugega. Ker je na odprtem morju, jo je mogoče najti samo z napravo GPS in globinomerom, dostop pa je dovoljen usposobljenim za tehnično potapljanje.
Besedilo in slike: Danijel Frka
Priredil: Dragan Ogurlić
