Burno življenje zulujskega princa

Skoraj istočasno, ko so se v Veliki Britaniji spominjali prve obletnice smrti kraljice Elizabete II., ki je bila na čelu svoje kraljevine sedem desetletij, so na drugem koncu sveta, v Južni Afriki, nekdaj pomembni britanski koloniji, žalovali. Če že ne prav vsi prebivalci Južne Afrike, pa so bili močno užaloščeni zlasti pripadniki največjega južnoafriškega ljudstva Zulu, saj je minuli konec tedna umrl 95 let star princ Mangosutu Butelezi, eden od najeminentnejših in najbolj kontroverznih južnoafriških politikov, ustanovitelj in dolgoletni voditelj stranke Zulujcev Inkata, predsednik zulujske vlade in konec osemdesetih in v začetku devetdesetih tudi eden največjih nasprotnikov stranke Afriški nacionalni kongres, na čelu katere je bil legenda boja proti apartheidu Nelson Mandela.

Zadnji belski južnoafriški predsednik F. W. de Klerk in prvi črrnski predsednik Mandela FOTO: Reuters

V času apartheida je bil Mangosutu Butelezi ministrski predsednik Kvazulu bantustana, polsuverenega ozemlja znotraj Republike Južne Afrike, kjer so živeli pripadniki največjega južnoafriškega temnopoltega ljudstva Zulu. To je postal, ker je bil kraljevskega rodu, saj je bil neposredni potomec legendarnega zulujskega kralja Šake, ki je v začetku 19. stoletja ustvaril veliko in močno kraljestvo in držal v šahu tako sosednja črnska plemena kot belske priseljence, vse do leta 1879, ko so Zulujci izgubili vojno z britansko kolonialno vojsko in tako izgubili tudi svojo suverenost. Mangosutu Butelezi se je rodil 27. avgusta 1928 princesi Magogo kaDinzulu, sestri takratnega zulujskega kralja Salomona kaDinzuluja, ki je bila tudi slavna pevska zulujskih ljudskih pesmi. Poroka zulujske princese in Butelezijevega očeta je bila plod kraljevih prizadevanj za utrditev svojega položaja, saj so bili Butelezijevi zelo močan in vpliven klan v takratni zulujski družbi.

Izključen iz univerze

Mangosutu Butelezi se je kot član zulujske elite šolal v zelo znani misijonarski šoli za črnce Adams kolidžu blizu Durbana. Leta 1948, ko je šolanje nadaljeval na univerzi blizu Cape Towna, je v Južni Afriki na volitvah zmagala Nacionalna stranka, ki je kmalu vpeljala sistem strogega rasnega ločevanja med belci, mulati, azijati in črnci. V Južni Afriki je začel veljati sistem apartheida. Butelezi se je kmalu po tem pridružil Nelsonu Mandeli in Oliverju Tombu, ustanoviteljema stranke Afriški nacionalni kongres (ANC), ki se je začela bojevati proti apartheidu. Zaradi političnega aktivizma so ga izključili z univerze, vrnil se je domov v Kvazulu v pokrajini Natal, kjer je postal poglavar svojega klana. Poročil se je z medicinsko sestro Irene in vse življenje se je upiral zulujski tradiciji in navadi, da bi imel več žena – njegov oče naj bi jih imel 40. Kot poglavarju Butelezijevega klana mu je pripadala tudi pozicija ministrskega predsednika pokrajine Kvazulu-Natal. Slovesno mu je to vlogo leta 1954 dodelil takratni kralj Zulujcev Ciprian.

Nekdanji južnoafriški predsednik Zulujec Jacob Zuma med tradicionalnim plesom s svojo peto ženo Tobeko Madiba FOTO: Siphiwe Sibeko/Reuters

V tistem času so južnoafriške oblasti začele uvajati prve bantustane, polavtonomne črnske paradržave, katerih osnovni namen je bilo preprečevanje prevelikega mešanja črncev z vladajočimi belci. In z novo ustavo je največ moči v bantustanih dobil premier, vloga kralja pa se je zmanjšala na bolj ali manj protokolarno raven. V začetku svoje »vladavine« se je posvetil predvsem jačanju lastne politične moči, velik del svojega delovanja je posvetil oživljanju zulujskega gibanja Inkata Jenkululeko Jezisve (Nacionalno kulturno osvobodilno gibanje), ki je pozneje preraslo v močno politično in vojaško organizacijo. Butelezi je stranko Inkata vodil v fevdalnem stilu, s trdo roko, članstvo v njej pa je bil za Zulujca pogoj za službo, stanovanje, socialne storitve …

V nasprotju z Afriškim nacionalnim kongresom Nelsona Mandele, ki se je odločil za revolucionarni in oboroženi boj proti apartheidu, se je Butelezi zavzemal bolj za politiko sprave in strateginjo nekakšne konstruktivne ali »sodelujoče« opozicije, zaradi česar si je med mnogimi borci proti rasnemu razlikovanju takrat prislužil vzdevek marionete belskega režima v Pretorii, ki živi v »paradižu norcev«, kot se je slikovito izrazil eden od aktivistov ANC. Po drugi strani pa je med južnoafriškimi belci in tudi v mnogih političnih krogih v tujini dobil status »zmernega črnca, s katerim se da pogovarjati«. Leta 1981 so ga vse parlamentarne stranke tedanje Zahodne Nemčije celo predlagale za Nobelovo nagrado za mir, ki je na koncu sicer romala v Južno Afriko, ampak v roke nadškofu Desmondu Tutuju.

Vztrajal je doma

V času, ko je bil ANC prepovedan, njegovi voditelji, vključno z Nelsonom Mandelo, pa so bili ali zaprti ali so bili v izgnanstvu v sosednjem Zimbabveju ali so živeli drugod po svetu, je Butelezi vztrajal doma, se zavzemal za volilno pravico po načelu en človek, en glas, odklanjal je ponudbe južnoafriških oblasti po polni samostojnosti bantustanov, rekoč, da je »Južna Afrika ena država, ki ima skupno usodo, in tisti, ki poskušajo razdeliti deželo, v kateri smo se rodili, poskušajo preusmeriti tok zgodovine«. Zaradi vseh teh razlik se je začel razhajati z ANC, sam je trdil, da tudi zato, ker je bilo vodstvo ANC pod vplivom marksizma in komunistov, sam pa kot zagrizen protikomunist tega ne more sprejeti. Zavračal je celo, da bi pripadniki ANC dobili varno zatočišče pred južnoafriško policijo v njegovem Kvazuluju.

Bil je proti mednarodnim sankcijam, ki jo je takrat uvajala mednarodna skupnost proti Južni Afriki zaradi režima apartheida, češ da mu sankcije otežujejo delo, ko poskuša nahraniti mnoga lačna usta. Do nasproti mislečih ni poznal milosti in je proti njim ukrepal z vso silo, kar so najbolj občutili študentje zulujske univerze, ki so leta 1976 sodelovali v znanem in krvavo zatrtem uporu v johannesburškem črnskem predmestju Soveto. V osemdesetih letih je prišel v odkrit spor z ANC, ko mu je začela padati priljubljenost in je posledično naraščal ugled Nelsona Mandele. Septembra 1984 se je med ANC in Inkato vnela prava bratomorna vojna, ki je trajala skoraj desetletje in v kateri je umrlo več kot 14.000 ljudi.

Napete razmere

Njegova zvezda je še bolj začela upadati, ko so februarja 1990 iz zapora izpustili Nelsona Mandelo. Ko je uvidel, da je prav Mandela postal glavni pogajalec in da skupaj z zadnjim belskim južnoafriškim predsednikom Friderikom de Klerkom postajata glavna arhitekta postapartheidskega sistema, je spremenil dotedanji način političnega delovanja. V novi Južni Afriki je nenadoma začel postavljati pogoje, sicer je grozil s sprožitvijo upora Zulujcev. Ker je bil postavljen na stranski tir, je začel za svoj Kvazulu Natala zahtevati neodvisnost in pravico do samoodločbe.

Vse do leta 1994 in zgodovinskih prvih volitev, na katerih so lahko enakopravno sodelovali vsi prebivalci, ne glede na barvo kože, so bile razmere v Južni Afriki zelo napete, spopadi med pripadniki ANC, takrat največje stranke, in zulujske svobodnjaške stranke Inkata so se vrstili, dokler Nelson Madela ni Butelezija imenoval za notranjega ministra v prvi postapartheidski vladi Južne Afrike. Na tem položaju je vztrajal do leta 2004, ko se je njegova stranka znašla v opozicijskih klopeh, moč in vpliv pa je začel izgubljati po letu 2009, ko je bil za predsednika JAR izvoljen Zulujec Jacob Zuma, vendar na listi ANC. V Butelezijevi stranki so mlajši člani zahtevali zamenjavo vodstva in Butelezi je leta 2019 odstopil kot njen predsednik.