Če želiš spreminjati svet, moraš poznati preteklost
Film Praslovan je letos odprl 27. Festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu in takoj požel številne pohvale gledalcev in kritikov. Dokumentarec, ki je v središče postavil glasbenika Zorana Predina, ni zgolj portret umetnika, temveč tudi zgodba o prelomnem obdobju jugoslovanske glasbene scene in družbenem dogajanju v Sloveniji ter širši regiji. Film zajema Predinovih 45 let ustvarjanja, vključno z njegovimi začetki v Mariboru, vzponom skupine Lačni Franz in samostojno kantavtorsko kariero, vse to pa je bogato začinjeno z arhivskim materialom, ki o Predinu pove še marsikaj novega, tudi tistim, ki mislijo, da o njem že vse vedo. Po premieri Praslovana na Sarajevskem filmskem festivalu avgusta 2024 je režiser Slobodan Maksimović z navdušenjem spremljal odzive občinstva. »Zelo sem vesel, da je publika navdušena nad filmom, to je krasen občutek,« pove iskreno ob najinem srečanju v Ljubljani. »Ne vem, kaj bodo odnesli iz zgodbe o Zoranu Predinu, vem pa, da bodo prišli iz kina nasmejani in inspirirani.«
Bravo, dobro delaš
Pred kratkim se je Sarajevčan mudil v Dubrovniku, kjer so film predstavili izbrani publiki na zaprti projekciji, zdaj pa ga bo mogoče videti tudi povsod pri nas. »Pripravljam se na začetek slovenske distribucije in se veselim srečanja s publiko po vsej Sloveniji. Sledi hrvaška premiera na njihovem največjem festivalu dokumentarnega filma ZagrebDox, in takoj zatem še hrvaška distribucija. Pomlad bo pestra,« razkriva režiser.
Film je že osvojil občinstvo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, neopažen ni ostal niti v strokovnih krogih – prejel je prestižno nagrado Štigličev pogled za izjemno režijo. »Priznanja doživljam kot iskren trepljaj po rami, kot da mi nekdo pove: 'Bravo, dobro delaš.' Mislim, da je moja kariera šolski primer razvoja režiserja. V času študija filmske režije na AGRFT sem začel kot asistent režiserja na filmu Traktor, ljubezen in rock'n'roll izjemnega Branka Đurića, sodeloval še na nekaj projektih kot asistent, dokler nisem dobil priložnosti za prvi celovečerni film. Kot asistent režije na najboljši možni način spoznaš, kako funkcionirajo vsi sektorji na filmskem setu in kako je vsak posameznik izjemno pomemben v tem procesu,« reflektira svojo pot. V nadaljevanju se osredotočiva na njegovo sodelovanje s Predinom, s katerim sta se spoznala po naključju – v vijoličnem avtomobilu Gorana Vojnovića, ko so se skupaj peljali na slavnostni dogodek Košarkarske zveze Slovenije. »Kmalu za tem sva posnela glasbeni video za himno evropskega prvenstva v košarki. Sicer Zorana poznam bistveno dlje kot on mene – rad sem poslušal njegovo glasbo in bil totalno navdušen. Zakaj film o njem? Vsem, ki si boste ogledali Praslovana, bo jasno, zakaj.« Njegovi spomini na mladost v Jugoslaviji in prve stike s Predinovo glasbo so nostalgični: »Sivi radio kasetofon, prazna kaseta, rec in play skupaj, in upaš, da bo radijska postaja predvajala dobro glasbo. Na srečo jo je. Prvi Zoranov komad, ki sem ga slišal, je bil Naj ti poljub nariše ustnice Lačnih Franzov. Še zdaj imam v glavi prekrasen začetek tega komada. Desetletja pozneje sem ga uporabil v filmu Nika.«
Napaka na košarkarski tekmi
Snemanje dokumentarca o 45 letih Predinovega ustvarjanja je bil zahteven proces, priznava režiser. »Zoran mi je veliko stal ob strani. Na prvi sestanek mi je prinesel časovnico najpomembnejših dosežkov po dekadah, foto albume z novinarskimi članki, ki jih je zbirala njegova mama, nekaj arhivskih DVD-jev in nekaj črno-belih fotografij. Kmalu zatem sem napisal scenarij in po petih letih snemanja, tednu dni pregledovanja arhivskega gradiva in približno sedmih mesecih montaže imamo pred sabo Praslovana.«
Čeprav sta imela s Predinom pri ustvarjanju filma kdaj različna stališča, sta jih reševala s konstruktivnim dialogom. »Zoran mi je odkrito povedal: 'Film je tvoj, delaj, kar hočeš.'« Film odkriva večplastne plati umetnika, ki je s svojo glasbo in humorjem puščal neizbrisen pečat na jugoslovanski rokenrol sceni. »Zoran je duhovita oseba, krasen pesnik, pisatelj in družinski človek. Vsakomur iskreno pove, kaj misli, in vsakič se oglasi na telefon,« se nasmeji ob njegovem orisu. »Fascinira me njegova pridnost in predanost k delu. Nikoli mu nič ni bilo težko. Filmska snemanja trajajo približno 12 ur in spomnim se, kako je med snemanjem igranih prizorov v Muzeju voščenih lutk pridno čakal na setu nekaj ur, da pride na vrsto za snemanje.« Predin je bil s končno verzijo filma zadovoljen, še več: »Bil je navdušen, jaz pa tudi, ko sem videl, da ga nismo razočarali. Če so bili njegovi pomisleki argumentirani in na mestu, sem jih z veseljem sprejel. Na začetku ni bil naklonjen temu, da bi v filmu omenili nesrečno epizodo s sodnikom na košarkarski tekmi, a že naslednji dan je spremenil mnenje. Povedal sem mu, da se moramo soočiti s takšnimi trenutki – vsi delamo napake, pomembno je, da jih ne ponovimo.«
Bil je navdušen, jaz pa tudi, ko sem videl, da ga nismo razočarali.
Poleg Predina film vključuje številne legendarne glasbenike, kot sta Đorđe Balašević in Gabi Novak, ki so s svojimi izjavami in zgodbo o skupnem ustvarjanju dodatno obogatili film. In najbolj močan trenutek filma po mnenju režiserja? »Zoran Predin in Vlada Divljan (Idoli) v epizodi snemanja pesmi Yu Rock Misije za pomoč ogroženim narodom v Afriki. To je noro,« se nasmeji.
Ko zasliši povišan utrip srca
Praslovan ni le dokumentarec o umetniku, ampak tudi o času, ki je oblikoval kulturno in glasbeno identiteto v nekdanji Jugoslaviji. »Lepo ste to opazili, res je, to ni le film o Zoranu Predinu, temveč film o nekem času. Film o izjemni generaciji jugoslovanskih umetnikov, novinarjev, filozofov in športnikov, ki so verjeli v boljši svet in verjamejo še danes. Zanimalo me je, koliko ustvarjalne svobode so imeli takrat in kako se počutijo v današnjem političnem sistemu … Kaj je boljše? Kaj je slabše? Ali veste, da je bila jugoslovanska rokenrol scena tretja po moči na svetu, takoj za Ameriko in Veliko Britanijo?«
S svojim dokumentarnim filmom je režiser poglobil naše razumevanje posameznih umetnikov in kulturnih obdobij, o moči dokumentarnega filma pa pravi: »Podobno kot knjige, le da je film kot medij bolj dostopen publiki. Vsak, ki želi spreminjati svet, mora poznati preteklost. Poznavanje preteklosti je najpomembnejše pri kreiranju lepe prihodnosti.« Ravno danes se v slovenskih kinematografih začenja distribucija Praslovana, Maksimović pa že razmišlja o prihodnjih projektih. »Zgodb in idej nikoli ne zmanjka. Upam, da bomo nadaljevali snemanje Primerov inšpektorja Vrenka,« pravi o možnosti nadaljevanja priljubljene serije, pri izbiri zgodb pa ga vodi notranji instinkt. »Včasih so to zgodbe, včasih slike. Rad imam nenavadne teme, in če je scenarij dobro napisan, zaslišim povišan utrip srca – takrat vem, da je to to.«
Z edinstvenim pristopom nas bo še naprej navduševal, ob zaključku najinega pogovora pa svojo ustvarjalno filozofijo povzema takole: »Če bo vsaj ena oseba zaradi mojih filmov imela lepše življenje ali vsaj trenutek življenja, bom neskončno srečen. Strast do pripovedovanja filmskih zgodb v kombinaciji z otroško igrivostjo in kreiranjem nenavadnih situacij – to je tisto, kar me poganja.«
Strast do pripovedovanja filmskih zgodb v kombinaciji z otroško igrivostjo in kreiranjem nenavadnih situacij – to je tisto, kar me poganja.
