SLOVENCI V SENCI
Celjskim grofom postavila spomenik
Morda smo na pisateljico s Planine pri Sevnici pozabili tudi zato, ker je želela sožitje med dvema sprtima narodoma.
Odpri galerijo
Bila je zazrta v preteklost, a svobodomiselnega duha.
Danes s stoletne oddaljenosti komajda razumemo, da je nekdaj v Sloveniji živelo kar nekaj prebivalcev nemške narodnosti. Nekateri, tako kot Nemci v Kočevju, so bili avtohtoni, drugi pa so se iz najrazličnejših razlogov v stoletjih preselili iz vseh krajev avstro-ogrske monarhije.
Ena takšnih je bila tudi Anna Wambrechtsamer, ki se je leta 1897 rodila na Planini pri Sevnici. Čeprav so se doma pogovarjali nemško, se je spotoma naučila tudi slovensko, saj je bil to jezik bolj ali manj vseh okoliških prebivalcev. Ana je čutila z obema, dostikrat sovražnima si narodoma.
Že od mladih nog je kazala veliko zanimanje za zgodovino in literaturo. Leta 1911 je v Mariboru dokončala meščansko šolo in se vpisala na učiteljišče. Zaradi hude bolezni je leta 1913 šolanje prekinila in že v času vojne leta 1915 opravila šolanje za poštno uslužbenko.
Na pošti je zaradi razmer delala vse svoje poklicno življenje. Leta 1922 se je poročila z dvajset let starejšim poštnim uradnikom Hansom Sigmundtom, a se je od njega že dve leti zatem ločila. V nadaljevanju je bila v razmerju z novinarjem Johannom Buchenaurjem, a se je tudi z njim razšla. Obe zvezi sta bili zanjo precej nesrečni. Bila je pač nekoliko posebna oseba. Ves čas si je želela življenja pisateljice in tako je sredi 20. let tudi pustila službo na pošti ter živela kot samostojna književnica. Leta 1933 je v Gradcu umrla še v mladih letih zaradi odpovedi srca. Pokopali so jo doma, na Planini pri Sevnici.
Prava strast njenega življenja je bilo pisanje. Pesmi, črtice, podlistke zgodovinskih povesti in študije je objavljala v celjskem časopisu Deutsche Wacht, nato pa v graških časopisih Heimgarten in Tagespost.
Njeno glavno delo je monumentalni zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več. Roman o celjskih grofih je izšel tik pred njeno smrtjo v nemščini pri graški založbi Leykam in prvič v slovenskem jeziku v prevodu Nika Kureta leta 1940. Njen roman je bil uspešnica v obeh jezikih in je dosegel širok krog bralcev.
Pisala je tudi v slovenskem jeziku, in sicer črtici Gospodič Jurij in Gospod Perfekt.
Njena bibliografija obsega 22 leposlovnih del, 30 pesmi in 10 zgodovinskih člankov. Veliko njenega gradiva je še neobjavljenega in ga danes hranijo v Deželni knjižnici v Gradcu (Steiermärkische Landesbibliothek). Del tega gradiva v obliki fotokopij hrani tudi Osrednja knjižnica Celje.
Literarni opus Ane Wambrechtsamer je tesno povezan predvsem z njenim osebnim življenjem in doživljanjem sveta. Pisala je o stvareh, ki jih je poznala in imela rada (domači kraj in njegovi prebivalci, navade in običaji, zgodovina). Želela je, da bi njena dela postala most za premostitev napetosti med dvema narodoma in dvema kulturama, ki ju je hotela zbližati s pisanjem. Takratni čas nacionalnih konfliktov med Slovenci in Nemci ji v njenih prizadevanjih ni bil naklonjen. Zatorej je njena vloga književnice v slovenski literarni zgodovini nekoliko pozabljena.
Prihodnjič: Največja lastnica kinodvoran
Želela je, da bi z deli premostila napetosti med dvema narodoma in dvema kulturama.
Ena takšnih je bila tudi Anna Wambrechtsamer, ki se je leta 1897 rodila na Planini pri Sevnici. Čeprav so se doma pogovarjali nemško, se je spotoma naučila tudi slovensko, saj je bil to jezik bolj ali manj vseh okoliških prebivalcev. Ana je čutila z obema, dostikrat sovražnima si narodoma.
Že od mladih nog je kazala veliko zanimanje za zgodovino in literaturo. Leta 1911 je v Mariboru dokončala meščansko šolo in se vpisala na učiteljišče. Zaradi hude bolezni je leta 1913 šolanje prekinila in že v času vojne leta 1915 opravila šolanje za poštno uslužbenko.
Anni Wambrechtsamer v spomin na njeni Planini pri Sevnici
Na pošti je zaradi razmer delala vse svoje poklicno življenje. Leta 1922 se je poročila z dvajset let starejšim poštnim uradnikom Hansom Sigmundtom, a se je od njega že dve leti zatem ločila. V nadaljevanju je bila v razmerju z novinarjem Johannom Buchenaurjem, a se je tudi z njim razšla. Obe zvezi sta bili zanjo precej nesrečni. Bila je pač nekoliko posebna oseba. Ves čas si je želela življenja pisateljice in tako je sredi 20. let tudi pustila službo na pošti ter živela kot samostojna književnica. Leta 1933 je v Gradcu umrla še v mladih letih zaradi odpovedi srca. Pokopali so jo doma, na Planini pri Sevnici.
Prava strast njenega življenja je bilo pisanje. Pesmi, črtice, podlistke zgodovinskih povesti in študije je objavljala v celjskem časopisu Deutsche Wacht, nato pa v graških časopisih Heimgarten in Tagespost.
Njeno glavno delo je monumentalni zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več. Roman o celjskih grofih je izšel tik pred njeno smrtjo v nemščini pri graški založbi Leykam in prvič v slovenskem jeziku v prevodu Nika Kureta leta 1940. Njen roman je bil uspešnica v obeh jezikih in je dosegel širok krog bralcev.
Pisala je tudi v slovenskem jeziku, in sicer črtici Gospodič Jurij in Gospod Perfekt.
Njena bibliografija obsega 22 leposlovnih del, 30 pesmi in 10 zgodovinskih člankov. Veliko njenega gradiva je še neobjavljenega in ga danes hranijo v Deželni knjižnici v Gradcu (Steiermärkische Landesbibliothek). Del tega gradiva v obliki fotokopij hrani tudi Osrednja knjižnica Celje.
Mojstrovina za vse čase: Danes grofje Celjski in nikdar več
Literarni opus Ane Wambrechtsamer je tesno povezan predvsem z njenim osebnim življenjem in doživljanjem sveta. Pisala je o stvareh, ki jih je poznala in imela rada (domači kraj in njegovi prebivalci, navade in običaji, zgodovina). Želela je, da bi njena dela postala most za premostitev napetosti med dvema narodoma in dvema kulturama, ki ju je hotela zbližati s pisanjem. Takratni čas nacionalnih konfliktov med Slovenci in Nemci ji v njenih prizadevanjih ni bil naklonjen. Zatorej je njena vloga književnice v slovenski literarni zgodovini nekoliko pozabljena.
Prihodnjič: Največja lastnica kinodvoran
