Čipiranje mačk mora postati obvezno
Sodeč po obupnih pozivih k zdravi pameti in izjemno nazornih posnetkih uspavanih neozdravljivo bolnih mačk, ki jih objavljajo posamezna slovenska zavetišča, je najbrž skrajni čas, da s spremembo zakona o zaščiti živali uzakonimo obvezno označevanje vseh mačk in ne le psov.
Čeprav smo v lansko novelo zakona o zaščiti živali uvrstili tudi prostovoljno označevanje mačk za lažjo določitev lastništva ali brezdomk, sta letošnje poletje in jesen, ko so se razna zavetišča utapljala v množici brezdomnih ali zavrženih mačk in njihovih mladičev, dokazala, da bi moralo čipiranje postati obveza brez izjem. Z registracijo vsake mačke bi namreč lastnike zavezali, da ob čipiranju opravijo vsaj prvi veterinarski pregled in izvedo, ali je žival zdrava ali ima katero od težko ozdravljivih ali celo neozdravljivih bolezni. Enako bi vsakomur morali naložiti obvezo osnovnega cepljenja mačk proti najnevarnejšim boleznim. Vsem, ki si ne želijo mačjega potomstva in novih obvez, povezanih z mladički, pa predložiti čimprejšnjo sterilizacijo oziroma kastracijo ljubljenčka, da ne bo problemov z neželeno brejostjo.
Če bi uzakonili čipiranje ali drugačno označevanje, bi lahko za vsako izgubljeno ali potepuško mačko, ki bi jo ujeli z živolovko, ugotovili, kdo je njen lastnik. Počasi bi se znebili tudi brezdomk. Ker pa so za zdaj registrirane in označene le redke (največkrat tiste, ki veljajo za vrednejše – denimo pasemske in razstavne pasme main coon) oziroma tiste, ki so jih zavetišča dobila kot zavržene, povožene ali brezdomne, bodo še naprej prisiljeni uspavati neozdravljivo bolne, pozitivne na FIV (mačji aids) in/ali FELV (mačja levkemija).
Poziv iz Horjula
V zavetišču Horjul so pred nekaj dnevi objavili pretresljivo fotografijo umirajočega brezdomnega mačka iz Preddvora, ki so ga uspavali, ker je bil pozitiven tako na FIV kot na FELV. Pri tem se veterinarji sprašujejo, koliko drugih je okužil med parjenjem ali v pretepih. Zapis so namenili vsem, ki menijo, da bi moral ta maček umreti naravne smrti.
Na forumu zavetišča so se med številnimi podporniki našli tudi taki, ki zagovarjajo mačjo svobodo in vse, kar spada zraven. Še zlasti v ruralnih delih Slovenije jih ni malo, ki so prepričani, da je dovolj, če hišni mački omogočijo streho nad glavo in nekaj vode ter hrane. Vse preostale naj se znajdejo same; saj da lovijo miši, da znajo brez posebne človeške pomoči poskrbeti za svoje mladiče, če zbolijo, pa se bodo zlizale same, obisk veterinarja je nepotreben strošek.
K sreči je tudi čedalje več takih, ki menijo podobno kot odgovorna ljubiteljica, ki je na forumu zapisala, da je »čas, da ljudem začne nekaj puščati grenak okus v ustih. Vse preveč je muc, ki hodijo okoli prosto po Prešernu in zbolevajo, sproti pa okužijo še veliko drugih ... Ljudje vidijo mucke, jih slikajo, minutko časa si lahko vzamejo, da jih dajo na facebook. Namesto da bi jih odpeljali k najbližjemu veterinarju ali celo v zavetišče, da niso na ulici ... Zavetišče Horjul, kar nadaljujte takšne objave ... Naj ljudje vidijo realno sliko, kaj se dogaja. Mačk ne kastrirajo, ne sterilizirajo, grejo se enkrat podružit ven z drugimi in je že nosečka več. In tako v nedogled, žalostno.«
