Čudež ni nagrada, ampak sam film
Se Slovenci sploh zavedamo, kako pomembno je vlaganje v slovenski film? Režiserka Urška Djukić, ki je pred dnevi prejela francosko filmsko nagrado cezar za animirani kratki film Babičino seksualno življenje, prej pa zanj tudi t. i. evropskega oskarja oziroma nagrado Evropske filmske akademije za najboljši kratki film, pravi, da ne.
»Slovenski film je žal zelo podhranjen in je čudež, da nam sploh uspeva ustvariti takšne vrhunske rezultate. Treba se je zavedati, da je vlaganje v slovenski film pomembno tako za kulturo kot tudi za gospodarstvo,« poudarja sogovornica in razloži, da je raziskava Gospodarski pomen AV-industrije v Sloveniji iz leta 2019, ki so jo naredili slovenski filmski producent in revizijska hiša Deloitte, pokazala, da slovenski avdiovizualni ustvarjalci ustvarijo 200 milijonov prihodkov. Ter da se od tega neposredno odvede 40 milijonov davkov (DDV), skupaj z ostalimi dajatvami pa skupaj 76 milijonov evrov.
mednarodnih nagrad je prejel film Babičino seksualno življenje.
»Raziskava je pokazala tudi, da slovenski AV-prostor ustvari na 10 delovnih mest še 8 novih! Film je treba začeti jemati resno in vanj vlagati ter se zavedati njegovega pomena, kot to počnejo vsi večji narodi. Le tako bodo lahko tovrstni uspehi slovenskega filma stalnica in ne izjema,« je prepričana režiserka.
Francoskega oskarja, kot tudi rečejo nagradi cezar, se je s sorežiserko in animatorko Emilie Pigeard ter soscenaristko Mario Bohr zelo razveselila. »Prvič v zgodovini slovenskega filma je slovenski film dobil nagrado cezar, ki velja za najvišje francosko priznanje na področju filma. Vemo, da imajo Francozi kot izumitelji filma poseben status, saj veljajo za velike mojstre na področju filmske umetnosti. Prav zato je ta nagrada velik poklon avtorjem filma Babičino seksualno življenje in hkrati slovenskemu filmu.
Urška Djukić je navdih za film črpala iz pretresljivih pričevanj žensk, ki jih je v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače zbrala Milena Miklavčič. Kot je pred dnevi povedala za Slovenske novice, prav vse nagrade, ki jih je režiserka doslej prejela za omenjeni film, dokazujejo, da so ljudje željni pripovedi iz prve roke, pa tudi, da želijo slišati skrito plat življenja naših prednikov.
Francoska filmska akademija deluje enako kot ameriška: nima žirije, temveč na tisoče članov akademije, ki so strokovnjaki na področju filma, in oni potem glasujejo za najboljši film. Tako da smo morali zadovoljiti še veliko več ljudi kot v običajnih sistemih žirije,« je poudarila in na vprašanje, ali je stroga filmska žirija nagrado podelila predvsem zaradi vsebine filma oziroma razkrivanja intimnega življenja naših prednikov, tudi tistih najhujših delov, kot je posilstvo, odgovorila, da delno zagotovo da. Delno pa tudi zaradi forme in načine izvedbe.
»Tedanji način dojemanja ženske vloge v družbi je v resnici naša neposredna, še napol živa preteklost, ki skozi vzorce še zmeraj do določene mere vpliva na obnašanje sodobnih žensk. V zadnjih letih smo priča vzponu nazadnjaških idej po nadzorovanju in omejevanju ženskega telesa. Ravno zato je treba o tem govoriti, se spominjati bolečin naših prednikov in se ves čas boriti proti nasilju, ki v svojem bistvu ne pripomorejo k družbeni blaginji,« razloži Djukićeva in dodaja, da ji je bilo pri ustvarjanju filma najpomembnejše vodilo pripraviti gledalca do tega, da zares začuti trpljenje, ki so ga in ki ga še vedno doživljajo ženske v tovrstnih patriarhalnih odnosih.
O prikritem nasilju je treba govoriti
Ob ogledu filma je mogoče opaziti, da se posamezne podobe bolečin in trpljenja, strahu ter vdanosti v usodo izrisujejo v hudomušni animaciji. Djukićeva se je za animirano formo, kot nam razkrije, odločila, ker ni imela nobenega oprijemljivega vizualnega materiala. »Drugi razlog pa je precej bolj intuitivne narave. Takrat sem namreč čutila, da bo ta forma s svojo karakteristiko nedolžnosti lahko močneje podprla težko temo agresivnih intimnih odnosov in jo lažje približala gledalcu,« je povedala in dodala, da ima veliko ljudi odpor do gledanja drame, ker je te že tako ali tako dovolj v vsakdanjem življenju. »Humor sprosti gledalca in ga razbremeni, da se odpre in lahko začuti zgodbo na globljem nivoju.«
In prav to vrednost filma so očitno zelo dobro prepoznali ne samo pri nas, ampak tudi v tujini. »Film je bil zelo dobro sprejet po vsem svetu. Prejel je čez 40 mednarodnih nagrad. Kar pomeni, da so se ljudje odprli tej temi. To je tudi potrditev, da je prikrito družinsko nasilje nad ženskami še kako živa in pomembna tema, o kateri moramo govoriti in se boriti proti normalizaciji takih sužnjelastniških odnosov med moškimi in ženskami, kot so veljali skozi zgodovino,« razmišlja sogovornica, ki na naše vprašanje, ali bi lahko bili, glede na te številne nagrade njenega filma, kratki animirani filmi tržna niša, s katero bi postal slovenski film bolj prepoznaven v tujini, odgovori: »Če bomo za to namenili več sredstev, potem sem prepričana, da bodo slovenski filmarji ustvarjali zelo uspešne animirane filme.«
Pri ustvarjanju Babičinega seksualnega življenja je želela pripraviti gledalca, da začuti trpljenje žensk.
Čisto na koncu pogovora z uspešno filmsko ustvarjalko nas je zanimalo še, ali zaradi dosedanjih nagrad pričakuje, da se ji bodo v evropskem filmskem in morda celo svetovnem svetu odprla nova vrata oziroma ali lahko v prihodnosti pričakujemo tudi, da bo v roke prejela prestižno ameriško filmsko nagrado oskar. Djukićeva zelo skromno odgovori: »Zaenkrat ne vem, kaj se bo zgodilo. Želim si, da bom dobila dovolj sredstev za svoje naslednje filme in nadaljevala svojo ustvarjalno pot.«