Kaj in kako se bo oblekel, človek razmišlja vsak dan. Tudi Andreja Stržinar iz Hotavelj: je mojstrica in ustvarjalka unikatnih kostumov iz različnih obdobij in si z izdelovanjem teh služi kruh.

S šivanjem se je srečala v osnovni šoli, ko se je udeležila tečaja v organizaciji podeželskih žena iz Hotavelj in okolice. Njena sestra Jana Stržinar, mladinska pisateljica, avtorica, animatorka lutkovnih predstav, jo je navdušila za šivanje oblačilc za lutke. Svojo ustvarjalno pot je začela na srednji tekstilni šoli, kot pripravnica jo je nadaljevala v gledališkem ateljeju SNG Opera in balet Ljubljana. Tam je bila zaposlena dvanajst let. V slikarni se je skupaj s kiparji, slikarji in slikopleskarji ukvarjala s scenografijo in zatem delala v moški krojačnici.

Andreja s hčerkami na srednjeveški stojnici FOTO: osebni arhiv

Spoznala je celoten postopek izdelave oblačil, od kroja do končnega izdelka. Od krojaških mojstrov se je naučila še starega načina ročnega šivanja. Še ko je bila zaposlena v gledališkem ateljeju, se je začela zanimati za stare plese, udeleževala se je tečajev pod vodstvom Lidije Podlesnik Tomašik, ki je bila tudi vodja skupine za renesančno glasbo in ples pri Kulturno umetniškem društvu Cortesia iz Ljubljane. Za njihovo kostumsko podobo je skrbela kostumografka Jasna Vastl; začeli sta sodelovati in Andreja je sešila kostume za skupino. Poleg tega je začela izdelovati kostume oblačilne dediščine, predvsem kmečkega prebivalstva za folklorne skupine, društva ter rekonstrukcije oblačil za stalne razstave v muzejih, kostume za vodene oglede na gradovih … Vse to bogato znanje in želja po stalnem napredovanju sta jo pripeljala do razumljive odločitve. Leta 2008 je šla na svoje. Začetki so bili težki. »Imela sem samo močno željo, voljo in zagon, pogum se podati v neznano. Nisem se zavedala, kaj pomeni se preživljati od svojega dela. Nisem imela ne začetnega kapitala ne podpore tedanjega partnerja. Prvi šivalni stroj overlock mi je pomagal kupiti oče. Kmalu zatem sem se odselila od partnerja in sama skrbela za tri hčere. Delavnico sem večkrat selila. Pri opremljanju delavnice mi je z donacijo pomagal Viktor Potočnik s Stirpnika nad Selško dolino.«

Raziskava za kostum

Ker je bila vedoželjna, se je Andreja udeleževala seminarjev na temo oblačilne dediščine na Javnem skladu Republike Slovenija za kulturne dejavnosti za folklorno dejavnost pod vodstvom dr. Bojana Knifica, ki je doktoriral s temo kostumiranje folklornih skupin. Proučevala je muzejske eksponate, bila v študijskem krožku Gorenjskega muzeja pod vodstvom kustosinje Tatjane Dolžan Eržen, pregledovala stare kataloge, stare načine krojenja oblačil in nekdanje načine tkanja in izdelovanja blaga. Danes se Andreja uvršča med najboljše poznavalce slovenske oblačilne dediščine in najnatančnejše izdelovalce kostumov, ki so namenjeni prikazu nekdanjega oblačenja ljudi. Kot edina v Sloveniji se profesionalno ukvarja z rekonstrukcijo noš in zgodovinskih kostumov.

Smledniške noše FOTO: Janez Medvešček

Zasluge, da so se noše sploh ohranile, gre po besedah Andreje pripisati dr. Mariji Makarovič, ki je doktorirala iz etnologije z disertacijo Slovenska kmečka noša od srede 19. stoletja do danes. Njena številna literatura je Andreji kot biblija za izdelavo noš. Veliko znanja in možnost proučevanja originalov sta ji predali tudi Alenka Pakiž ter Ljuba Vrtovec Pribac.

Delokrog Andreje Stržinar je bogat kot njeno znanje, vztrajnost in natančnost. Izdeluje kostume za folklorne skupine in gledališke predstave, historične kostume, rekonstrukcije oblačil iz različnih zgodovinskih obdobji in slovenske oblačilne dediščine, kostume za evropske projekte, posvečene ohranjanju kulturne dediščine.

Kako poteka delo od naročila do končnega izdelka? »Za vsak kostum opravim natančno raziskavo. Z naročnikom se nato dogovorim glede krojev in materialov, nato narišem osnovni kroj. Če je zakompliciran, ga najprej izrežem iz poskusnega materiala. Na prvem pomerjanju že dobim točen kroj in potem uporabim izbrani material: lan, svilo, žamet in volno. Uporabljam predvsem naravne materiale, da se čim bolj približam videzu oblek, kot so jih nosili nekoč,« pojasni Andreja, ki material večinoma naroča v tujini. »Najbolj sem vesela starih lanenih, še ročno tkanih rjuh in drugega blaga, ki ljudem ostane pri pospravljanju podstreh ali starih omar. Iz njih rekonstruiram oblačila, krila z modrcem, rokavcev, srajce. Ti stari materiali so zelo kakovostni, iz takega blaga lahko izdelam obleke res pristnega videza.«

Tavčar in Cankar

Največ se ukvarja z izdelavo narodnih noš, ker pa je še vedno navezana na gledališče, zelo rada poskrbi za kostumsko podobo predstav. Od leta 2021 sodeluje kot kostumografinja v Poletnem gledališču Studenec. Za folklorno skupino iz Šenčurja je naredila rekonstrukcije baročne obleke Marije Terezije. »Iz njenih portretov smo izbrali obleko, ki jo je nosila v drugi polovici življenja, ker je tudi oseba, ki jo nosi, starejša. Krojev za to obdobje ni, proučila sem takratno modo in z nekoliko fantazije narisala kostim cesarice. Pod obleko se skrivajo še dolga spodnja srajca, korzet, prešit s kostmi, posebno oblikovana krinolina, spodnje krilo in zgornje krilo ter zgornja obleka. Za zgornji del smo uporabili taft svilo, spodnji deli so laneni.« Izdelala je še druge like slavnih oseb. Za dvorec Visoko Ivana Tavčarja, za Ljubljanski grad pa Ivana Cankarja, ki je bil tu priprt. Kostumi za vse vodene oglede na Ljubljanskem gradu so njeno delo.

Za izdelavo posamezne noše porabi okrog 150 ur dela, pri šivanju ji je nekaj let pomagala Klavdija Kovač iz Žirovnice, zdaj ji pomaga najstarejša hčerka Klara.

Med številnimi projekti in dogodki, ki se jih udeležuje, omenimo sodelovanje na Dnevih narodnih noš v Kamniku. Tam je imela od 2015. pa vse do 2021. svoje avtorske razstave. Pustnim kostumom se nikoli ni posvetila, zelo rada pa naredi kakšno fantazijsko obleko. Če bi jo Melanija prosila, da zanjo naredi gorenjsko nošo, kaj bi storila? »To bi bil izziv. Mislim, da bi se miselnost glede slovenske oblačilne dediščine spremenila, če bi se v nošo ponosno oblekle znane osebnosti in politiki.«

Kostumi za vse vodene oglede na Ljubljanskem gradu so njeno delo. FOTO: Miha Mally

Andreja je kritična, ker se tako ljudje kot izdelovalci narodnih noš vse prehitro sprijaznijo s cenenimi približki, ki le na daleč spominjajo na originalno nošo. Naša bogata dediščina se premalo omenja, znanje in dediščina se premalo prenašata na mlajše rodove. Od leta 2023 je Stržinarjeva vpisana v register nesnovne kulturne dediščine kot nosilka dejavnosti izdelave pripadnostnih kostumov, tj. narodnih noš. Rokodelski center Škofja Loka ji je podelil naziv priznana rokodelka. Svoje znanje prenaša na tečajih, kjer izdelujejo posamezne kose za narodno nošo, ter tudi na hčere Klaro, Lauro in Samanto. Njeno poslanstvo bo verjetno nadaljevala Klara, ki je osvojila že veliko znanja. In kakšni so njeni načrti? »Maja bom imela samostojno razstavo srednjeveških oblačil na Blejskem gradu, pripravljam kostumografijo za gledališko predstavo na odprtem gledališču Studenec, kjer vsako leto nastopa več kot 50 igralcev. Poleg tega imam naročila za izdelavo moških in ženskih narodnih noš, priredila pa bom tudi nekaj tečajev.«