Cvetje v jeseni bo zazvenelo na novo

Tanja Zajc Zupan je ena najboljših citrark pri nas, v treh desetletjih glasbene poti je izoblikovala prepoznaven in edinstven zven. Citre je predstavila kot moderen inštrument največjih razsežnosti in v slovenski prostor vnesla svežino s poustvarjanjem največjih svetovnih uspešnic vseh časov. Ob jubileju svojega ustvarjanja bo v nedeljo, 25. septembra, s simfoniki nastopila na velikem koncertu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Z njo bodo številni drugi znani glasbeniki.

Kako se pripravljate na koncert ob 30-letnici?

Na koncert se pripravljam že več kot eno leto. O svojem nastopu veliko premišljujem, premišljujem o zgodbi, ki jo želim deliti z ljudmi. Moja hči Ana piše čudovit scenarij in prepričana sem, da se bosta tako program kot izvedba dotaknila slehernega poslušalca in bomo skupaj ustvarili nepozaben večer, ki ga bo posnela Televizija Slovenija.

Kdo vse bo z vami na odru Cankarjevega doma?

Predvsem bo to večer, poln čudovite glasbe, spominov, čustev in glasbenih presežkov z vrhunskimi izvajalci. Povabila sem odlične goste. To so: Simfonični orkester z dirigentom Patrikom Greblom, Nuška Drašček, Slavko Ivančič, Rok Ferengja, Goran Karan, Gregor Ravnik, Teja Saksida, Klemen Torkar, Daniel Popović, koncert pa bo povezovala moja hči Ana Zupan. Izvedli bomo največje glasbene uspešnice, ki jemljejo dih: Pesem ptic trnovk, O sole mio, Vrača se pomlad, Mi ljudje smo kot morje, Amigos para siempre, Nora je misel, Ostani, My way … Z mano bo veliko ljudi, ki spoštujejo in cenijo moje delo. Seveda bi si želela, da bi bil z menoj tudi moj pokojni brat, od katerega sem se morala nedavno nepričakovano in mnogo prerano posloviti. Tudi on se je, skupaj z menoj, veselil tega koncerta, a življenje se je obrnilo po svoje in sem to morala sprejeti.

Smrt bližnjega je vedno ena najtežjih preizkušenj, vas pa je to doletelo sredi priprav na koncert, ki bo največji dogodek v vašem življenju.

Res je. Z bratom Jožkom sva bila velika prijatelja in zaveznika. Nanj imam mnogo lepih spominov, anekdot in prigod. Velikokrat me je peljal na kakšen nastop in mi pomagal na koncertih, spremljal je mojo kariero, bil je moj oboževalec in kritik hkrati. Od mene je bil 11 let mlajši in ob njem sem se vedno počutila kot nekdo iz njegove generacije, ob njem sem bila jaz lahko jaz. To pa je velika dragocenost. Drug drugega sva zelo dobro poznala, čutila in bila zaveznika. Tudi duhovno sva si bila blizu in med nama včasih besede sploh niso bile potrebne. Vsak dan ga zelo pogrešam in čutim neko praznino in neopisljiv strah. Zelo sem žalostna. Tolažim se s tem, da tudi nebo potrebuje dobre ljudi in lepe angele, kakršen je bil moj bratec.

Dejansko pa so citre tisti milozvočni inštrument, ki jih je lepo slišati, pa če se to še tako čudno sliši, tudi na pogrebih. Igranja na pogrebih niso povsem zamrla niti v času covida. Je to bila neke vrste tržna niša tudi za vas?

Hvaležna sem naključju, da sem pred nekaj leti začela spremljati žalne slovesnosti s citrami. In ko je prišel covid, me je to na neki način rešilo, saj sem šla lahko malce od doma in vsaj nekaj tudi zaslužila. V prvem valu epidemije sem v treh mesecih od strahu in skrbi shujšala za 10 kilogramov.

Vrniva se k citram, inštrumentu, ki mnogim odzvanja v ušesih, ko pomislimo na film Cvetje v jeseni. In menda bo ta pesem pod prsti vaših citer zazvenela na novo?

Res je. Povest Ivana Tavčarja je že sama po sebi enkratna, a so prav citre, ki so zazvenele v melodiji Cvetje v jeseni tiste, ki so film naredile popoln. In letos, 50 let po nastanku melodije in filma, je Matjaž Vlašič, posebej zame in citre, ustvaril novo pesem. To sem si želela že dolgo, letos pa je ideja dozorela. In lahko rečem, da bo to nekaj lepega in veličastnega, saj bodo citre zazvenele v vsej svoji globini in veličini. Vlašič je mojstrsko opravil svoje delo in komaj čakam, da jo bom 25. septembra premierno izvedla.

FOTO: Barbara Zajc

Glasbeni talent ste podedovali po starših, otroštvo je bilo povezano tudi z glasbo. Česa pa se najraje spominjate iz otroških dni?

Pri nas se je res vedno veliko pelo in igralo. Ati je igral klavirsko harmoniko. Najraje Avsenika, Beneške fante in Štiri kovače. Veliko slovenskih pesmi so nas naučili tudi v osnovni šoli. Takrat se nismo šli glasbene teorije, ampak smo peli. Zelo rada sem hodila k pevskemu zboru. Iz tistega obdobja se spomnim vsaj sto pesmi.

Za vami je ogromno nastopov in koncertov, ki so se zvrstili v treh desetletjih. Katerih se spominjate najraje?

Tistih prvih, ki sva jih z možem Bogdanom organizirala v Domžalah od leta 1994 naprej. To so bili neki drugi časi in tudi ljudje smo bili drugačni. Ni bilo prenosnih telefonov, informacij na internetu in moderne prodaje vstopnic prek spleta. Pa sem z gosti vseeno vedno napolnila športno halo, kjer smo imeli eno leto celo več kot dva tisoč obiskovalcev. Ja, to so bili časi, ko so moje koncerte povezovali Stojan Auer, Miša Molk, Mario Galunič in drugi.

Si morda zapisujete nastope?

Že pri dvanajstih letih sem začela voditi arhiv svojih nastopov. Leta 1984 sem zabeležila prvega, ki je bil v Koprivnici na Hrvaškem. Naša krajevna skupnost (KS) je namreč tja in naprej v Osijek organizirala izlet. In spomnim se, da je Boris Kopitar mojega atija prosil, če me vzame s seboj na to srečanje s KS, ker sem s citrami sodelovala v kulturnem programu. Že v naslednji vrstici piše, da sem leta 1985 ustanovila Trio strup in tako naprej vse do danes. Zabeleženih je nekaj tisoč nastopov po Sloveniji in po svetu.

Bi v življenju karkoli spremenili, popravili ali celo izbrisali iz spomina?

Spomladi sem bila stara 50 let in ob taki obletnici se človek malček zazre vase. Seveda sem tudi jaz doživela vzpone in padce, imam lepe, pa tudi kakšen bolj grenak spomin, saj se je v petdesetih letih veliko zgodilo. Človek načrtuje in misli, da je odločitev najboljša, pa ti življenje vse obrne. Vem, da sem kdaj izbrala tudi napačno odločitev, a za nazaj se ne da nič spremeniti. Naučila pa sem se, da moram bolj zaupati lastnim občutkom in zdravi pameti.