Danes dihamo boljši zrak kot nekoč
Kakšno vreme imamo! To še zdaleč ni le mašilo v pogovoru, ko ta zaide v slepo ulico. Ne, pri čedalje večji muhavosti vremena, ko nam pogled skozi okno pogosto ne izda več, ali nas že med sprehodom v naslednji uri ali dveh lahko nepričakovano dodobra namoči, je pogledovanje na radarsko sliko aplikacije Arsa postalo skoraj tako domače kot brskanje po družbenih omrežjih. Ljudje, ki živijo od zemlje, pa še bolj vestno spremljajo napovedi in opozorila Arsa, državne Agencije RS za okolje. A čeprav je vremenska napoved tista, ob kateri najpogosteje pomislimo na delovanje agencije za okolje, je delo te državne institucije, ki v obstoječi obliki deluje od leta 2001, veliko obsežnejše in pomembnejše. Njihove meritve, raziskave in analize nam pomagajo tako pri osebnih kratkoročnih odločitvah, kot so organizacija izleta, varen gorski pohod ali športna dejavnost brez tveganja za zdravje zaradi umazanega zraka, kot pri daljnosežnejših, kot denimo kje graditi hišo in celo kje saditi in katere vrtnine. Ključni so, da se ustrezne službe, kot je center za civilno zaščito, pravočasno in ustrezno odzovejo na naravne katastrofe. Državnim odločevalcem pa pomagajo sprejeti ukrepe, s katerimi bomo živeli v varnejšem okolju in se prilagodili podnebnim spremembam.
»Pri Arsu proučujemo vreme, kakovost in količino vode, kakovost zraka in tal ter seizmološko dejavnost, umerjamo pa tudi instrumente, ki jih raziskovalci pri vsem tem potrebujejo,« je povzel Andrej Vuga iz agencije za okolje, ki je v teh dneh odprla vrata javnosti in pokazala, kaj vse se odvija pod njeno streho. Precej kratek opis dejavnosti, ki pa so ob plastični in poljudni predstavitvi v prostorih agencije pritegnile, vzbudile radovednost in osvetlile izjemno pomembnost marsičesa, čemur (neupravičeno) sicer morda ne pripisujemo pretiranega pomena.
Tla so neobnovljiv vir
Črna prst. Rdečkasta terra rossa. Nerodovitna, bogatih hranil izžeta zemlja. Kakovosti tal so v kmetijskih okvirih pozornost posvečali kmetovalci, a ljudem iz urbanih okolij še nedavno skoraj ni prišlo na misel, kako pomemben je svet pod našimi nogami. O onesnaženosti zraka se govori že nekaj časa, skoraj pa smo pozabili, kako nevarna je lahko tudi onesnaženost tal. Če niso čista, potem tudi voda ni dobra ali, še huje, morda celo ni pitna. Slabša kakovost tal vpliva na kakovost hrane, ki jo jemo, nekaterih vrtnin, ki rastejo v zemlji, preveč zasičeni s težkimi kovinami, pa raje celo ne jejmo. »Onesnaženost tal je bila dolgo precej zapostavljena težava, ki se je še danes marsikdo ne zaveda,« pri čemer sta Tadej Hiti in Marjan Šinkovec še poudarila, da so »tla neobnovljiv vir. Ko jih enkrat poškodujemo, to le težko povrnemo, če sploh.« Stanje kakovosti tal je pri nas v glavnem sicer precej dobro, razen nekaterih težavnih točk, kot so Mežica, Celje, Jesenice, »vseeno pa je predvsem v urbanih okoljih vse večja vsebnost antropogenih snovi, kot so plastika, gradbeni material, kovine«. Stanje tal preverjajo z monitoringom, v okviru katerega vsako leto vzorčijo na 14 mestih. Na roke izkopljejo zemljo vse do matične podlage, stanje ocenijo na pogled, vzorci pa v laboratoriju pokažejo onesnaževalce (organskega ali anorganskega izvora), ki jih izpuščamo v okolje.
Večine tega, kar se skriva v zemlji, s prostim očesom ne vidimo. Zrak, ki ga dihamo, pa je v celoti neviden – in je lahko tudi neviden in počasen ubijalec. »Danes dihamo boljši zrak, kot smo ga pred 20 ali 30 leti,« pove Tanja Koleša, ki spremlja kakovost zraka. »Merimo tiste škodljive stvari, ki jih s svojimi dejavnostmi spustimo v okolje,« pravi, glavni onesnaževalci so individualna kurišča, promet, kmetijstvo, industrija. Poudarila je prisotnost trdnih delcev (PM10 in PM2.5), s katerimi je zrak običajno čezmerno onesnažen v zimskih mesecih, in ozona, ki predstavlja težavo poleti. »Ko je nečesa v zraku preveč, na to opozorimo in svetujemo, kako se tedaj obnašati, da bi nam to čim manj škodovalo.« Meritve opravljajo na 23 mestih po Sloveniji, eno je kar na dvorišču Arsa. Na prvi pogled enostavna hišica z dimnikom, zajemno glavo, ki kot sesalnik vsrkava zrak. V notranjosti pa kup računalniške opreme, ki nenehno meri, poseben filter, povezan z zajemno glavo, pa »24 ur črpa zrak. V enem dnevu ga prečrpa toliko, kolikor ga predihajo povprečna človeška pljuča.« V tem času se lahko obarva precej sivkasto, rumenkasto, le pomislite, da vse to kot goba vsrkajo tudi naša pljuča! Škodljive snovi natančno izmerijo in analizirajo v laboratoriju. »Kar lahko storimo sami, je, da premislimo, s čim se ogrevamo, ter da, kolikor se da, uporabljamo kolo, javni prevoz ali hodimo.«
Pričvrstimo omare
Lani smo bili priča katastrofalnim poplavam. Še leto prej pa je bila zemlja suha kot poper in je zmanjkovalo celo pitne vode. To sta področji, okoli katerih se vrti delo hidrologov. Ti na okoli 190 merilnih mestih spremljajo reke in podzemne vode, njihov pretok, nivo, temperaturo, ponekod tudi motnost. S hidrološko prognozo nato napovedo, kaj se bo z vodami dogajalo, kar je ključno pri opozarjanju na nevarnost, tudi kje in kdaj. Pri tem Florjana Ulaga poudari, da je nadvse pomembno, da so pri napovedih kar se da točni. Če bi namreč napovedali poplavljanje reke, ki ne bi prestopila bregov, bi lahko bilo nekaj nejevolje, saj bi brez razloga zavladala panika in bi bile pristojne službe zaman v nizkem startu. »Obraten scenarij, če smo preveč zadržani, pa ima lahko katastrofalne posledice.« A medtem ko hidrologi lahko napovedo, kaj se bo dogajalo z rekami in ali moramo zaradi suše pritisniti na zavoro pri porabi vode, saj nivo podzemne vode nevarno upada, pa seizmologi žal ne morejo napovedati, kje in kdaj bo treslo.
»Potresno dejavnost lahko dobro merimo s seizmometrom. To počnemo na 26 lokacijah, od koder 24 ur na dan v realnem času dobivamo podatke,« je razložila Polona Zupančič in nadaljevala, da že v nekaj minutah poznajo lokacijo, globino in moč potresa. A ker ga ne moremo napovedati ali preprečiti, živimo pa v potresno zmerno nevarni državi, je nadvse pomembno, kako se tedaj obnašati, pa tudi, kaj lahko že prej storimo za svojo varnost. Od primerne protipotresne gradnje do tega – kar radi pozabimo ali pa sploh ne vemo –, da je doma dobro omare pričvrstiti na stene.
Kaj nas čaka, smo na koncu precej predvidljivo, predvsem za čas tik pred poletnimi dopusti, povprašali dežurnega meteorologa Branka Gregorčiča. Na ekranih nam je pokazal, kako spremljajo in napovedujejo vreme. In čeprav je vreme na daljši rok nemogoče natančno napovedati, so slike pokazale, da se nam do sredine julija kakšnega neznosnega vročinskega vala ni treba bati, se bo pa vreme že kmalu obrnilo na nekoliko lepše in toplejše, kot se za poletje in konec šole pač spodobi.
Do sredine julija se nam kakšnega neznosnega vročinskega vala ni treba bati, se bo pa vreme že kmalu obrnilo na lepše in toplejše, kot se spodobi za poletje in konec šole.
