Dare Kaurič nič več Kingston, a še naprej prijatelj
Največji in kot kaže tudi najodmevnejši dogodek na glasbeni sceni v zadnjem času je sprememba sestave priljubljene skupine Kingston. Da je slovo vzel in se podal na drugo pot najbolj prepoznavni član Dare Kaurič, je že znano. Precej manj, skoraj nič, pa se ve o ozadju, vzrokih in sedanjem stanju. Kaj je temu botrovalo, kaj se je zgodilo, kam bo življenje popeljalo priljubljenega glasbenika in avtorja, so vprašanja številnih oboževalcev kultne skupine za zabavo.
Tako s strani poslušalcev kot nekaterih medijev je slišati odzive, da jih je vaša odločitev šokirala. Kaj pravite na to? In kako je bilo glede tega z vami in bendom? Je bil tudi neke vrste šok?
Misel o odhodu je v meni tlela že nekaj časa, fantom sem že aprila povedal, da nameravam z novim letom dokončno zapustiti bend, tako da v miru najdejo nadomestilo zame.
Letos bi vas lahko v intervjuju spraševali, kako je biti 30 let v skupini. Jaz pa vas sprašujem ravno nasprotno. Kako je iz skupine po treh desetletjih oditi?
Enostavno začutiš, kdaj moraš oditi, narediti korak drugam, prepustiti svoje mesto drugim. Zadnji skupni nastop smo imeli na silvestrovanju v Novem mestu, in itak ne moreš ostati ravnodušen. Zaradi mojega odhoda pa naše prijateljstvo ne bo na slabšem, saj so se v tem obdobju stkale trajne vezi in se je nabralo ogromno lepih spominov.
Enkrat enostavno začutiš, kdaj moraš oditi, narediti korak drugam, prepustiti svoje mesto drugim.
Vaš odhod iz Kingstonov je pospremil velik medijski odziv. Ste pričakovali tolikšnega?
Priznam, da ne. Nekako se mi je zdelo spodobno, da svoje sledilce na FB obvestim o skorajšnjem odhodu iz benda, nisem pa pričakoval, da bodo po tej novici planili tudi mediji. Ko izdam kak nov solo komad, seveda takega zanimanja medijev ni, zato, če povlečemo črto, kot pravijo – slaba novica je dobra.
Ob takšnih situacijah pogosto pride do pranja umazanega perila v medijih in javnosti, prav tako pogosto se vse skupaj zakuha zaradi denarja in podobno. Se utegne kaj takšnega zgoditi tudi v vašem primeru?
Niti najmanj. Trideset let je dolga doba, in če ne bi bili frendi, tipi brez egov in z urejenimi stvarmi, bi se verjetno razšli, kar se rado dogaja, ali pač imeli ne vem koliko menjav v bendu.
V bendu ste bili ustanovni član. Greste naprej po solistični poti? Ali boste ustanovili novega?
O strogo začrtani solistični poti še ni sledi. Bolj se bom prepustil občutku go with the flow. V muziki ne maram preveč načrtovanja, raje prepustim, da se stvari zgodijo po nekem vesoljnem postopku. Zato mi tudi nikakor ne uspe pisati skladb po naročilu, obrtniško. Če stvar, projekt začutim, potem je to gotovo to. Že kaki dve leti sicer sodelujem z zasedbo Tambura Team, s katero preigravamo jagodni izbor uspešnic, ki sem jih poleg za Kingstone in zase pisal še za Zablujeno generacijo, Atomik harmonik, Ritem planet … Ampak seveda v popolnoma drugačnih aranžmajih, ob katerih pa boste seveda še vedno lahko cepetali in peli z mano od začetka do konca.
Kakšen bo Dare Kaurič na samostojni poti? Nas čaka presenečenje?
Tak, kot sem bil vedno – radoveden, iščoč zanimive zgodbe in rešitve v včasih popolnoma različnih glasbenih stilih. O presenečenjih ne bi, ker potem ne bodo presenečenja, hehe.
Vas morda mika kaj več poskusiti na območju nekdanje Juge?
Niti najmanj. Še v Sloveniji z mojo glasbo težko prideš do kosa medijskega prostora – za nekatere medije sem preveč komercialen, za nekatere premalo. V bivši Jugi pa še težje, saj intenzivno branijo svoje ozemlje. Če smo že pri Jugi, pred sto leti sem imel kar veliko uspešnico Moja mama v izvedbi zasedbe Videosex.
Že imajo vašega naslednika? Ali bodo ostali v okrnjeni sestavi?
V bendu seveda že imajo naslednika, ki je res fajn dečko, in prepričan sem, da lahko Kingston zgodba traja še kar nekaj časa, ker obiskovalci koncertov pridejo predvsem žurat na pesmi, ob katerih so rasli, ali pa jih enostavno prvič slišijo in jim potegnejo ritem, melodija, tekst ... Ker je možakar zelo vpliven tudi v menedžerskih vodah, upam, da bo vmes tudi meni uredil kak nastop, haha.
Ob odhodu ste med drugim povedali, da si želite poskusiti tudi kaj drugega, novega. Morda to pomeni manj udejstvovanja na odru in več denimo pri ustvarjanju glasbe?
Mene osebno je v glasbi vedno bolj kot nastopanje privlačilo ustvarjanje, zato sem ustvarjal tudi za mnoge druge izvajalce. Največ sem, seveda poleg Kingstonov, delal za Zablujeno generacijo in Atomik harmonik, s svojimi dinozavrskimi Kuzlami sem nedavno na novo posnel dva albuma, vmes izdal dva samostojna albuma in še album chilli glasbe pod imenom Mr. Darwinn. Skratka, dejansko najbolj uživam v ustvarjanju. In ker sem se v komadih, ki opevajo žuranje na plaži itd., malce izpel, lahko od mene pričakujete spet kaj popolnoma drugega. No, vmes sem izdal knjigo svojih poezij z naslovom Z besedami in prsti.
Mene osebno je v glasbi vedno bolj kot nastopanje privlačilo ustvarjanje, zato sem ustvarjal tudi za mnoge druge izvajalce.
Imate med uspešnicami Kingstonov svojo najljubšo?
V skupini sem bil avtor vseh besedil in več kot polovice glasbe, tako da res težko izpostavim najljubšo. Seveda ne moremo brez Luna nad obalo, kjer sem sploh prvič stopil za mikrofon v vlogi glavnega pevca. Ena ljubših mi je tudi Tri prste tekile, skulirana, ravno prava za moj okus. Zelo všeč mi je tudi Lunapark, ki pa smo jo z ekipo Tambura Team zdaj aranžmajsko zapakirali v povsem drugačno zgodbo. Sem pa ponosen, da so moje pesmi v novih aranžmajih posneli Dubioza kolektiv, Alo! stari, Koala Voice ... Vsekakor ne morem mimo sodelovanj na svojem drugem solo albumu, na katerem so mi na pomoč priskočili New Swing Quartet, Tinkara Kovač, Anika Horvat, Prifarski muzikanti in še mnogi drugi.
Niste delovali le v Kingstonih, pa vendar vas poznamo predvsem zaradi benda. To vas bo spremljalo še naprej. Vas je kdaj motilo?
Niti najmanj, pravzaprav bom vesel, če me bodo še vedno povezovali z najboljšimi leti benda, in zdaj po odhodu na ulici marsikdaj slišim, ko se kdo zadere 'Pazi zdaj.'
Glasbenik ste v bistvu že skoraj vse življenje. Ste kdaj, na primer ob okroglem osebnem ali poklicnem jubileju, ob slabem dnevu in podobno, razmišljali, da bi se lotili česa drugega?
18 let sem delal v lokalni tovarni, dokler enkrat nisem dojel, da oboje ne bo šlo skupaj. Služba od 6. do 14., potem pa muzika, muzika, muzika ... Ni mi žal za noben oddelan dan v »normalni« službi, a sem obenem vesel in hvaležen, da sem lahko padel v čisto glasbene vode in da še vedno počnem tisto, kar mi je najlepše, in od tega svojega hobija celo živim. Vse se je nekako poklopilo samo od sebe, je pa to trdo delo, sporočam tistim, ki vidijo samo blišč odrskih luči in ne vedo, koliko truda, odrekanja je potrebnega za uspeh.
Zasebno o vas kljub dolgoletni prisotnosti na glasbeni sceni v bistvu ne vemo prav veliko. Imate dve hčerki. Je katera šla po vaših glasbenih stopinjah? Bi morda kdaj z njima ali s katero od njiju sodelovali tudi glasbeno?
Vedno sem se trudil ločevati zasebno življenje od javnega. Obe sta končali klavir nižje glasbene šole, tako da imata več glasbene izobrazbe kot jaz. Sta pa vsaka posebej uspešni v bolj »normalnih« poklicih, tako da mislim, da ju ne zanima ravno nastopanje na odru.
