Deklica, jaz sem svetle smrti pijan

Vedno, ko spremljam podelitev Bloudkovih nagrad in sem še malo pod vtisom Prešernovih, se malo počutim kot bedak. No, jasno, to zadnje je itak prirojeno, ni brez pomena, a ne, če te oče kliče butl. Če lepa beseda že ni lepa, pa vsaj pravo mesto najde. No, pa da razložim. Bloudkove nagrade s področja športa so isto kot Prešernove za kulturo, s tem da so veliko manj vredne. Tako v javnosti kot po tistem, kakor jih država razume z nagrado, izraženo v valuti. Priznam, da sem malo v precepu. Namreč, umetnost imam vsaj tako rad kot šport. Začel sem kot pisun, v kulturni redakciji Dela, kjer sem kmalu spoznal, da kultura ni isto kot umetnost, vsaj v Sloveniji ne.

Bloudkove nagrade so prav dolgočasne. Podeljujejo se daleč iz mesta, daleč od pravih luči medijev, prireditev je povsem drugačna od tiste v Cankarjevemu domu. Podelitev Bloudkovih nagrad je vedno nekakšno tehnično dejanje na vasi, ki nagradi tiste, ki se matrajo na področju, kjer smo Slovenci precej pri vrhu v svetovnem merilu, torej v športu. Morda je tako tudi s slovensko umetnostjo, no, za kulturo pa ne vem, če je.

Vedno znova dobim občutek, da so Prešernove nagrade trenutek, ko je treba na odru Cankarja povedati, kako bi morala delovati politika. Povsem zmeden sem. Torej, najvišji razsodniki v državi niso vrhovno sodišče, ustavno sodišče ali varuh človekovih pravic, ne, to je oder Cankarjevega doma, na Prešernovih nagradah. Sedim doma, gledam v police s slovensko književnostjo, na redke izdaje Prešernovih poezij, no, tudi na pol metra Cankarja, da zadovoljim še koga, ki izdeluje pohištvo. Zrem v nekaj grafik Zelenka, Miheliča, v nekega Slano, v nekaj od Irwinov in, ja, poslušam slovenski rock. Neskončno sem vedno užival v baletu, ko je še kraljevala prijateljica Regina. In komaj čakam, da spet zaplujem v teater. Meni se zdi to umetnost.

Ko pa pride in ima svoj praznik kultura, pa dobim porcijo razsvetljenskih misli, pred ceremonijo in po njej, jasno, da tudi kakšno vmes. Kulturniki so ljudje, ki povedo, kaj je v politiki prav. Bolje, kaj ni prav.

Ampak – ja, sem prepričan socialist, vsak ima kakšno napako, pa še krščen sem – meni ni jasno, zakaj ima kultura prav samo v eno smer. Da kultura nese le v eno smer, meni to ni logično, če vem, da je umetnost dobrina za vse. Pri Bloudkovih nagradah, bedak, kot sem, razumem, da so ljudje dobili nagrado za tisto, kar so storili dobrega v športu za vse, pri Prešernovih pa podelijo zaslužena priznanja za umetnost, potem pa na sceno pridejo kulturniki, ki povedo, kaj je v vesolju prav in kaj ne.

Prav. Umetnost ni politika, kultura pa je. Če bi bil žleht, bi zapisal, da je hram kulture itak postavil prvi med slovenskimi udbovci, in to bi bilo slovenskim desničarjem po godu; malo manj pa, verjetno, bi lajkali, če bi rekel, da je bilo to zelo kulturno dejanje. In da bi morali na pokojnega, vsaj v tem pogledu in glede kliničnega centra, pogledati zunaj ideološke karte. Jasno, da bi ne šlo. Če bi šlo, bi se ne zmogli več kregati. Jasno, da so imeli umetniki v zgodovini naše države veliko vlogo. Tudi politično.

Majniško deklaracijo je prebral pesnik, v mojem časopisu Delo pa je bila objavljena 10. maja 1989. Majniška deklaracija je bila politična izjava, ki so jo oblikovale slovenske opozicijske politične stranke leta 1989 in z njo zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Deklaracijo so podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, Univerzitetna konferenca ZSMS in Društvo slovenskih skladateljev. Na množičnem protestnem zborovanju zaradi aretacije Janeza Janše (odhod na prestajanje kazni) na Kongresnem trgu v Ljubljani 8. maja 1989 jo je prebral Tone Pavček. Takrat smo se bodli za osebno in skupno svobodo in način življenja, ki spada na podlago naše domovine. Umetniki so postavljali domovino, ne pa deklamirali, katera vrsta demokracije je prava. Sam sem pri tem malo žalosten, čeravno nisem preveč zmeden za tako iskreno čustvo.

Mislim, na oder pride velika pesnica, ki jo, kar je zapisala, obožujem, kar pa zadnje čase govori, pa razumem kot sovražni govor. In nihče nič ne reče. Prav, naj pove svoje, starim ljudem je treba včasih odmeriti pozornost z drugimi vatli, ni kaj ... Ampak, da jo na oder pripelje mladenič, čigar zagnanost sicer zelo cenim (in ima kar nekaj prav), ker vem, da mladi morajo tudi rovariti, da se stvari spremenijo, to pa daje zgodbi eno samo barvo. Ta zgodba ni več umetnost, je kultura razumevanja svobode po slovensko.

Kaj naj rečem? Prenosni multipraktik aktivist je pospremil na oder gospo, ki si je želela povedati nekaj, kar je čutila, da mora. In je. Verzi so segli v srce. Vsakega človeka. No, če jih poveš z rdečo zvezdo na prsih – ki je bila tudi na grobu mojega starega očeta partizana, da ne bo pomote –, izključiš polovico države.

Ne, ne me basat', ne me jebat', da je to umetnost. In tudi kultura ni. To je sejanje razdora na dolgi rok in zame skoraj oboževani pesnici, ženskemu Einsteinu srčnih stihov po slovensko, tega ne bi bilo treba storiti. So veliki pesniki tudi veliki ljudje? Ne vem. Ampak starosti pritičejo mirnost, razumevanje, odpuščanje, sprejemanje drugih, kot so. Temu se reče z besedo, ki je ne premorem, čeprav bi jo rad, modrost.

Velika razlika je med velikimi umetniki in velikimi ljudmi. In če pripelješ na oder damo, ki je v čustveni stiski, kot smo kdaj vsi, si naredil napak, nisi moder, morda imaš le težavo s prepogostim nastopanjem ali pa si pač preprosto pokvarjen. Pa mislim, da mladenič ni. Le na daljinsko vodenje je priključen, ne da bi vedel. Bogati fantje zadaj pri komandah se režijo do neba.

Pri Bloudkovih nagradah ni vse idealno, ampak tam se ve, kam zadeve spadajo. Zato smo Slovenci med najboljšimi športniki na svetu in tudi rekreacija nam gre kar dobro od rok. Umetniki tečejo, kulturniki ne. Kako velika razlika. Ali, bolje, Bloudkovi nagrajenci gledajo Prešernovo proslavo, kulturniki pa Bloudkove ne.

»Partizanski« pesnik Kajuh je zapisal nekaj, kar bi si moral prebrati vsak kulturnik, levi in desni, ki umetnost zavije v politiko.

»O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.«

V kulturi prav ničesar več ne razumem. Sem pa nor na slovensko umetnost in nekaj malega razumem šport in gibanje. Nekje sem manjkal. »Belogardistični« pesnik Balantič mi zadeve razloži enako kot »partizanski« Kajuh.

»Domači kraj, kako mi spet bo drag!
Kako bom ljubil gore razkopane,
dokler ne bom med njimi tih zaspal!«

Svoboda, enakost, bratstvo. Seveda, in kakor za koga. Prešernu se v Kranju zagotovo meša.