Ljudem rad povem, da tudi jaz delam napake. Nikakor nočem pred njimi graditi idealne podobe. Vsekakor se trudim, da bi bil čim bližje Bogu in da bi ljudem služil čim bolje. Nikakor pa v meni ni nič idealnega. Nikoli mi ni bilo težko reči, da sem grešnik, da se komu zamerim, ga spravim ob živce, da grem k spovedi … Človek sem. Včasih mi je v veselje koga malo podražiti. Ampak ne iz hudobije. Mislim, da ljudje cenijo, če povem, da kdaj naredim tudi kaj narobe.
Kaj mi je bilo najtežje priznati? Da zaspim. To mi je najbolj zoprno. Včasih hitim in sem premalo pozoren. Žal mi je in se opravi...