Kolumna Dušana Malovrha: Delo na cesti
Da delo leži na cesti, samo pobrati ga je treba, sem zadnjič sklepal iz besed agenta za delo, se pravi človeka, ki iskalce zaposlitve poveže z delodajalci. V trenutnih razmerah bi bilo pravilneje reči, da so delodajalci iskalci delavcev, iskalci zaposlitve pa delojemalci, še bolj deloizbiralci. Trg delovne sile se je namreč postavil na glavo, delavci lahko izbirajo, kje, kdaj in za koliko bodo delali. Delovne sobote? Delo na gospodov dan? Jok, brate, odpade! Novega hotela v Ljubljani ne morejo odpreti, ker ne najdejo kadra, sem slišal na teve. Nisem pa slišal, ali so potencialnim kandidatom morda ponudili višje plače. Mene, denimo, ni v vsem tem strašnem pomanjkanju delovne sile za vrat zagrabil še noben lovec na glave. Res pa je, da ne znam polagati ploščic, betonirati ali programirati aplikacij in računalniških igric. Pa rib tudi ne bi pakiral. Ali šljakal za minimalno urno postavko (6,17 evra na uro bruto, 5,21 €/h neto).
Obstaja tudi druga plat, ko na tleh ne leži delo, ampak delavci. In delavcev, ki so na tleh, kot na Obali v tistem podjetju za pakiranje morskih sadežev, seveda nihče ne pobere. Še inšpektor jih ne povoha, dokler ga za roko ne pripelješ tja, kjer se dogaja nekaj takega, kar sicer kar kriči po inšpekciji: na primer 40-urno delo brez odmora.
Verjetno v teh delonosnih časih tudi poslanci, ki so po volitvah izpadli iz parlamenta in ostali brez (poslanskega) dela, ne bi imeli težav z iskanjem zaposlitve, a vendar se jih je kar 37 odločilo, da zaprosijo za nadomestilo, kar jim omogoča zakon: 6 mesecev lahko prejemajo 80 odstotkov zadnje plače. Zdaj že eks ministrice za šolstvo ni med njimi; njen prehod iz parlamenta na primorski faks je šel kot po maslu. Res pa je, da se je oglasil visokošolski sindikat, češ da pri tem maslenem prestopu obstaja sum korupcije.
V bistvu razumem nekdanje poslance, da so se oprijeli rešilne bilke, nadomestila. Marsikdo nima zvez ali spretnosti kot Kustečeva, ki si je drugje očitno postiljala, ko je še bila grela poslanski stolček. Oseba na primer, ki želi ostati neimenovana, nam je zaupala, da nikakor ni mogla najti službe, potem ko je pred leti zapustila parlament in tudi politične vode. »Obravnavali so me, kot da imajo opravka z okuženim!« pravi. Ta oseba očitno ni bila dovolj naša ali njihova, kakih 150 prošenj za delo je naletelo na gluha ušesa. Zdaj je ta oseba končno srečna. Za šalterjem.
