Pred dnevi sta se končali dve pomembni okoljevarstveni mednarodni konferenci, a, kot je to že v navadi, ko gre za tovrstne odločitve, nista bili posebej uspešni. O prvi, letošnjem okoljskem vrhu, ki ga popularno imenujejo tudi COP in je potekal v azerbajdžanski prestolnici Baku, je bilo v minulih dneh napisanega in povedanega že veliko, a končalo se je tako kot vedno doslej. Z nekaterimi obljubami bogatih držav, da bodo s 300 milijardami dolarjev pomagale revnejšim predelom sveta, da bi lažje prebrodili težave, ki jih povzročajo okoljske spremembe zaradi segrevanja ozračja. In to je pravzaprav najbolj otipljiv rezultat vrha, kakšnih zavezujočih dogovorov, kako se upreti okoljskim spremembam, ki jih v ekstremnih pojavih čuti čedalje več ljudi, pa niti tokrat niso bili sposobni sprejeti.

Konferenca o zmanjšanju onesnaževanja s plastiko v Busanu se je končala brez dogovora. FOTO: Anthony Wallace/AFP

Interesi posameznih držav in industrij, zlasti močne naftne, so si še vedno predaleč vsaksebi, da bi bili sposobni sprejeti kak zavezujoč dogovor, kaj šele akcijski plan, kako se bo svet začel spoprijemati z nevarnostjo. Še vedno sicer ostaja cilj zmanjšanje povprečne temperature na Zemlji za 1,5 odstotka od predindustrijskih časov, a ta »dosežek« počasi postaja podoben znanemu reku o sanjah svinje o koruzi. Druga konferenca, ki je potekala skoraj istočasno v južnokorejskem letovišču Busan, pa se je ukvarjala s plastičnimi odpadki. Peta mednarodna konferenca se je ukvarjala z vprašanjem, kako zmanjšati onesnaževanje s plastiko, ki postaja čedalje večji problem v večini držav. Prvotni načrt je, da bi do konca letošnjega leta sprejeli prvi pravno zavezujoč sporazum, ki bi se dotikal proizvodnje plastičnih izdelkov in odstranjevanja tovrstnih smeti, a jim ni uspelo. V ponedeljek so se pogajalci iz več kot 100 držav razšli in se dogovorili, da bodo pogajanja nadaljevali prihodnje leto. Leta 2022 se je namreč 175 držav strinjalo, da bi do konca leta 2024 skušali doseči mednarodno zavezujoč sporazum za preprečevanje onesnaževanja okolja s plastiko. Še zlasti bi radi prepovedali odlaganje plastičnih smeti v morja in oceane.

Srečanje so spremljali protesti okoljevarstvenikov. FOTO: Minwoo Park/Reuters

Razhajanje

Tudi pri oblikovanju tega sporazumu prihaja do razhajanja med državami z veliko naftne in kemične industrije, ki ne želijo slišati o kakršnem koli omejevanju proizvodnje. Veliko držav na tokratnih pogajanjih ni hotelo sprejeti besedila, ki ne bi bilo obvezujoče in striktno do kršiteljev. Velika večina afriških držav je denimo rekla, da raje ne sodeluje pri pogajanjih, kakor da bi sprejeli sporazum, ki ne bo nikogar zavezoval in ga ne bo nihče spoštoval. Da gre za resen sporazum, govorijo tudi številke. Letos bodo na svetu proizvedli več kot 400 milijonov ton plastike, napovedujejo pa, da se bo proizvodnja plastičnih izdelkov do leta 2040 povečala za kar 70 odstotkov na več kot 730 milijonov ton. To je čez dobrih 15 let.

Deponija plastičnih odpadkov na Filipinih FOTO: Eloisa Lopez/Reuters

V zadnjih 30 letih se je uporaba plastičnih izdelkov povečala za štirikrat, zato ni čudno, da se je močno povečal obseg tovrstnih smeti, kajti po zadnjih podatkih recikliramo le dobrih 10 odstotkov plastike. Čeprav večina konča na smetiščih, pa vsak dan v oceane in morja odvržejo za približno 2000 smetarskih tovornjakov plastičnih odpadkov. Tako ni čudno, da je mogoče delčke mikroplastike najti v vsakem kotu Zemlje in v vsakem živem bitju.

In medtem ko svetovni politiki, okoljevarstveniki in gospodarstveniki že vrsto let neuspešno stikajo glave, obljubljajo učinkovitejše ukrepe za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, mnogi s figo v žepu govorijo o nujnosti zmanjšanja uporabe fosilnih goriv, se naš planet pospešeno ogreva, ledeniki so v zadnjih desetih letih izgubili dobršen del svoje prvotne površine, taja se led na Arktiki in Antarktiki. Mnoge države, zlasti otoške v Pacifiku, so že resno ogrožene zaradi dviganja površine morja. Če se bo mati narava tudi v prihodnjih letih obnašala tako, kot se je v zadnjih desetih ali petnajstih letih, nekaterih držav ne bo več, njihova površina bo pod gladino.

Posneli bodo vse

Ena izmed njih je pacifiško otočje Tuvalu. Državico z 11.000 prebivalci tvori devet koralnih otokov, in če se bo nadaljevalo naraščanje gladine Tihega oceana, bo čez kakšno desetletje celotno ozemlje države pod vodo. Otočja ne bo več. Kaj torej preostane prebivalcem? Morda gradnja obrambnega zidu, izsušitev plitvejših obalnih predelov ali izselitev v druge države. Za zdaj se niso odločili za nič od tega, je pa začela vlada delati digitalni zapis države, kakršna je zdaj. Posneli bodo vse, hiše, drevesa, plaže, naredili bodo digitalno repliko vseh devetih otokov in jo shranili na internetu.

Gradnja varovalnega zidu pred morjem v pristanišču na Funafutiju FOTO: Kirsty Needham/Reuters

Zunanji minister Simon Kofe je digitalno kopijo svoje državice napovedal na COP pred dvema letoma v Šarm el Šejku v Egiptu, zdaj pa je predstavil prve posnetke. »Naše ozemlje, naš ocean in naša kultura so za naše ljudi najpomembnejše stvari, najdragocenejše premoženje, ki ga imajo, in na ta način jih ohranjamo na varnem, ne glede na to, kaj se bo zgodilo v resničnem svetu,« je povedal v uvodu.

Zunanji minister Tuvaluja Simon Kofe je udeležence konference nagovoril stoječ v oceanu. FOTO: Reuters

Projekt ima tudi pomemben pravni pomen. Tuvalu je digitalno različico svoje države že opredelil v ustavi in ji s tem dal pravni pomen. Glede na to, da mednarodno pravo ne predvideva česa takega, na Tuvaluju upajo, da se jim bodo pri podobnih projektih pridružile tudi druge države, ki se bodo soočile z izgubo ozemlja zaradi dvigovanja gladine morij in oceanov. Skupaj bi pripomogle k spremembi mednarodnega prava, kar zadeva ozemlje in suverenost posameznih držav. Tako bodo lahko kljub izgubi ozemlja ohranile svojo suverenost vsaj v digitalnem svetu, prebivalci Tuvaluja pa bodo vsaj tako ohranili svoje hiše in drugo premoženje.