Do sestreljene štuke na dnu Jadrana se lahko tudi potopimo, a le z dovoljenjem

Potapljači le redko na dnu morja najdejo vojno letalo: odkritje nemškega bombnika iz druge svetovne vojne sredi čistega Jadranskega morja ob otoku Žirje je tako povsem pričakovano osvojilo naslovnice časopisov kot senzacionalna arheološka najdba. A takoj se je porajalo vprašanje: kako je ta redka ptica končala na dnu morja?

Letalo so odkrili potapljači na dah, ki so prečesavali teren pred tekmovanjem v podvodnem ribolovu. Na Žirju je bila takrat ravno potapljaška odprava hrvaškega restavratorskega zavoda, ki je preverjala morebitne zanimive lokacije, povezane z brodolomi rimskih ladij, ko je do njih prispela novica o najdenem letalu. Najprej so mislili, da gre za navadno cessno, a izkazalo se je, da gre za junkersa JU-87 – štuko –, ki je ležal vodoravno, s kolesi v pesku, tako da se je v vsej veličini kazala značilna konstrukcija, tako rekoč nepoškodovana. Kraj odkritja so takoj zavarovali in prepovedali vse športne potapljaške ekspedicije v bližini.

Kot bi ravno pristalo

Pilotsko kabino si je mogoče dodobra ogledati. FOTO: Danijel Frka

Razbitina je v odličnem stanju, verjetno pod vodo najbolje ohranjena štuka doslej. Po oceni poznavalcev je takoj postalo jasno, da je pilot poskušal pristati na gladini, a se je vse spreobrnilo v katastrofo. Motorja ni bilo v bližini razbitine, kar pomeni, da ga je najverjetneje odneslo ob silovitem trčenju ob površino morja; izkazalo se je, da so motor potapljači odkrili že leta 2007, in sicer 800 metrov od kraja, kjer je strmoglavilo letalo. Manjkala sta tudi vetrobransko steklo in premični del pokrova pilotske kabine, osrednji in zadnji del pokrova pa sta ostala na svojem mestu. Zanimivo: letalo leži skorajda nepoškodovano na podvozju na morskem dnu na globini okoli 28 metrov, kakor da bi ravno mehko pristalo.

Motor so približali razbitini. FOTO: Danijel Frka

Znani so le še trije tako ohranjeni bombniki Junkers Ju-87 – Štuka, ki so razstavljeni v vsak v svojem muzeju v Čikagu, Londonu in Sinsheimu v Nemčiji. Na Norveškem in v Grčiji so iz vode potegnili še dva, a oba veliko bolj poškodovana. Takoj po odkritju so se začela ugibanja o identiteti bombnika. Je pripadal nemškemu Luftwaffeju ali italijanskemu letalstvu Regia Aeronautica? Oba sta namreč med drugo svetovno vojno delovala na območju Hrvaške in izgubila nekaj svojih letal. Brskanje po zgodovini je postreglo z zanimivimi podatki. Luftwaffe je 1944. izgubil tri bombnike JU-87 D (mlajša različica štuke) na območju Šibenika, ki so jih sestrelili zavezniki, a tu je šlo za drug model letala. Pozornost so zato zgodovinarji usmerili v različico JU-87 R-2 italijanskega vojnega letalstva, ki je eno od svojih letal izgubilo ravno pri Žirju 12. aprila 1941. Tako se je začela odstirati tančica skrivnosti ...

Lovcem ni bilo kos

Nemški bombniki, ki so jih uporabljali tudi Italijani, so dosegali izredne uspehe. FOTO: Danijel Frka

Štuko, kar je krajše od nemškega naziva Sturzkampfflugzeug, je izdelal inženir Hermann Pohlmann, prvič pa je poletel 1935. Dve leti pozneje je sodeloval v španski državljanski vojni, potem pa kot pripadnik letalstva sil osi med drugo svetovno vojno. Letalo je bilo mogoče zlahka prepoznati po zanimivih krilih in fiksnem podvozju, znano je bilo tudi po vertikalnih manevrih bombardiranja in zastrašujočem zvoku glasne sirene. Hitro je postalo propagandni simbol silovitih napadov agresorjev, odlikoval ga je tudi samodejni sistem dvigovanja, ki je pomagal ob velikih obremenitvah in pogostih izgubah zavesti pilotov. Štuka je bila dragocena podpora tudi ladjevju. Bila je osrednje gonilo invazije na Poljsko, pri osvajanju Nizozemske, Belgije in Francije, a se je izkazala za ranljivo v boju proti sodobnejšim lovcem, kar se je potrdilo predvsem med bitko za Veliko Britanijo. Kljub temu je nanizala številne uspehe na Balkanu, v Severni Afriki in Sredozemlju, kjer je bila nepogrešljiva tako pri napadih na tarče na morju kot tudi na kopnem. Štuko so, čeprav je Luftwaffe izgubljal svojo moč v zraku, izdelovali vse do 1944. Do konca vojne jo je zamenjal lovec Focke-Wulf Fw 190F, a so jo kljub temu uporabljali še zadnje dni vihre. Ocenjujejo, da so od 1936. pa do 1944. skupno izdelali 6500 bombnikov JU-87.

Pilotu Bongiovanniju, skrajno desno, ni uspel pristanek na morski gladini. FOTO: Danijel Frka

Ti so sestavljali tudi italijanske zračne sile, ki so se oborožile s 100 bombniki. Italijanski piloti so se urili v Avstriji. Štuko, ki so jo poimenovali Picchiatello, so uporabljali pri bombardiranju Malte ter zavezniških konvojev v Sredozemlju in Severni Afriki, in sicer do leta 1942. Leta 1941 je Hitler naročil napad na Jugoslavijo. Operacija Marita se je začela 6. aprila, sodelovalo je 300 štuk. Glede na minimalen jugoslovanski odziv v zraku se je štuke prijel sloves nepremagljivega letala, ki je pri nasprotniku povzročalo izredne izgube. Osem dni pozneje je letalo v šibeniški luki napadlo ladjo Zmaj jugoslovanske kraljeve mornarice, istočasno pa je druga štuka napadla divizijo jugoslovanskih torpednih čolnov, ki so pluli blizu otoka Žirje. Letalo je upravljal pilot Buongiovanni, na krovu je bil še strelec Boscolo; bilo je tarča obrambe torpednih čolnov. Štuka je poskušala pristati na morski gladini, ampak je fiksno podvozje, ki je prvo treščilo ob površje, povzročilo silovit obrat, tako da je odtrgalo motor. Letalo, občutno lažje brez motorja, je še nekaj časa lebdelo na gladini z ujeto posadko, valovi in veter so ga nosili proti obali otoka. Ko se je dokončno napolnilo z vodo, je potonilo. Med približevanjem dnu se je znova postavilo v pravilno lego in pristalo s kolesjem na peščenem dnu, kjer je obležalo pozabljeno 73 let.

Besedilo in fotografije:

Danijel Frka

Priredba: Dragan Ogurlić